Za vedno izgubljeni občutek varnosti

Za vedno izgubljeni občutek varnosti

  • Google Plus

Pomladi, leta 2009. Kriminalista sta stopila k moji mizi in me prijazno nagovorila: «Pridite v sejno sobo, se bomo lahko v miru pogovorili.« Pokimala sem in vstala s tresočimi se koleni. »Povejte nama vse,« je rekel višji kriminalist. »Začelo se je pred nekaj meseci,« sem začela opisovati zame nepojmljivo zgodbo,« najprej mi je pošiljam emaile, da sem mu všeč, da me rad gleda, da bi rad z menoj...« Utihnila sem. »Kar povejte,« mi je rekel mlajši. »Da bi rad seksal z menoj.« »Ali ste mu kdaj odgovorili?« 

»Ne, nikoli. Potem mi je poslal email, v katerem je bila moja fotografija, ko grem po stopnicah iz Pop tv-ja, pa fotografija mojih dveh hčerk in znova jaz, kako sedem v avto... spodaj je pisalo, če ne boš moja, ti bo žal.« Zlomila sem se v jok. Nekaj kasneje sta kriminalista zaprla beležko, v katero sta si zapisala moje besede in iz mojega računalnika prenesla vse omenjene emaile. Čez nekaj tednov sta me znova obiskala. Da so ga našli, so rekli, in ugotovili, da mi ne more škoditi. Ker je invalid in sam ne more od doma. Povedal jim je, da me je fotografiral njegov prijatelj, ker mu je rekel, da je zaljubljen vame in bi rad nekaj mojih slik. 

Čez pet let sem ob prihodu pred naš blok videla, da so vrata vhoda popisana z mojim imenom in priimkom in vulgarnimi izjavami. Popisana so bila tudi stena s poštnimi nabiralniki. Šla sem v stanovanje po fotoaparat, aceton in vato. 

Ni minil teden, ko sem doma naletela na svojo hči, kako joče nad časopisom, ki smo ga prejemali. Čez naslovnico je bilo z velikimi črkami napisano, kaj vse bi mi delal in še nekaj zelo, zelo umazanih stvari. Objela sem mojo punco. »Vse bo v redu,« sem ji zatrdila, a obenem komaj stala na nogah. Policista, ki sta se odzvala na klic, sta si vse zapisala in slikala časopis. Na koncu pogovora sta mi povedala, da v bistvu nič ne moreta. Da je morda dobro, da namestim kamero na vhod bloka. Stanovalce sem obvestila o dogodku, a se niso strinjali z nakupom kamere, zato sem, ker mi je tako svetoval policist, namestila samo ohišje kamere, ki seveda ni delala.

Pol leta po zadnjem dogodku sta eno noč pri meni prespala moja starša. Sredi noči, okrog enih, je pozvonil interkom. Vrglo me je iz sanj. Ostala sem v postelji, čisto tiho, misleč, da se je nekdo zmotil. K meni je prišla mami in vprašala, kdo bi lahko bil. Pozvonilo je drugič. Zdaj sem bila povsem budna. Tiho sem šla do vhodnih vrat in zaslišala nekoga pred njimi. Zledenela mi je kri. 

Poklicala sem policijo, jokala v telefon in prosila, naj pridejo čimprej. Medtem me je neznani moški glas pred vrati pričel potihem klicati. Stekla sem v kuhinjo in pograbila največji nož, odločena, da bom ubranila sebe in družino. Neznanec je potiho trkal na moja vrata, lahko smo slišali njegovo dihanje. Policije pa po 10 minutah od klica še kar od nikoder. Poklicala sem znova. »Prosim, pridite, kje ste tako dolgo!?« 

»Gospa oprostite,« mi je rekla policistka, »ravno na tistem delu mesta ste, kjer najbližja policijska postaja ni zadolžena za vaše področje, vaša policijska postaja pa je kar daleč od vas.« »Kaj, če nas pobije?« sem zakričala v telefon. 

Po dolgih 22 minutah je prispela policija. Neznanca ni bilo več pred našimi vrati. Po tem dogodku se dolge mesece nisem mogla zaspati. Starša sta mi kupila protivlomna vrata, a spanje se mi ni vrnilo. Policija me je obvestila, da ga niso našla in jaz sem se odločila, da se preselimo.

Moja mami je rekla, da je tisto noč spoznala, kako močna sem, kako pogumna. Jaz pa sem spoznala, da je občutek varnosti, ki sem ga imela do takrat, za vedno izgubljen.

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, oktobra 2019.


Ste poročene in iščete popolno darilo za svojega moža? Končno vam lahko ponudimo darilo, ki je zabavno in poučno obenem ;)

Nova knjiga Kamenka Kesarja Žena ima vedno prav.

kamenko.si


comments powered by Disqus