Bilo je, kot bi poletje zaprli za nas

Bilo je, kot bi poletje zaprli za nas

  • Google Plus

To opevano poletje! Ki ga čakam nestrpno, kot otroci božična darila. Veselim se toplih, svetlih dni, kot zaljubljena načrtujem, kaj vse bomo počeli. 

Tudi v to poletje sem stopila samozavestno in odločno, da bomo imeli najlepše možne dni in se odpočili pa napornih mesecih. Najbolj smo želeli lepe počitnice naši maturantki. Odlično je opravila z maturo, cel proces je minil brez nervoze. Na dan, ko je izvedela rezulate, sem jo že navsezgodaj objela s steklenico penine v roki. Nasmehnila se mi je, tako bleda se mi je zdela in rekla, da bomo nazdravili kasneje, ko je ne bo tako bolelo grlo. Stisnilo me je. Menda ne bo zbolela prav na ta dan?! 

Popoldne sem jo peljala k zdravniku. Mislili sva, da ima še eno izmed angin. Ko je zdravnica poklicala z izvidi, sva presenečeno obstali: Infekcijska mononukleoza. Značilna bolezen najstnikov. Upali sva, da ne bo prehudo.

In se zmotili. 

Moja hči je imela eno najhujših svojih bolezni. Bilo je, kot bi poletje zaprli za nas. Imela je hudo vneto grlo, takšnega še v življenju nisem videla. Glavobol, zamašen nos, slabost, povišano temperaturo. Komaj se je privlekla do kopalnice in nazaj. Jedla ni nič. Ampak res čisto nič. Če pa je kaj pojedla, je vsebino izbruhala. 

Bilo je tako hudo, da sem ostala z njo doma, kot včasih, ko je bila majhna deklica. Ponoči sem sedela v njeni sobi, ker ni mogla dihati in me je bilo strah zanjo. Čez dan sem ji nosila čaj in juhico, pa sadne kašice, ki sem jih nosila nazaj iz sobe, saj ni mogla jesti. Z njeno zdravnico sva bili na zvezi in pripravljeni, če bi morala v bolnišnico. 

Bolezen jo je čisto izčrpala. Imela je slabe jetrne teste, kar je za bolezen značilno in povečano vranico. Nisem mogla verjeti, da je tako hudo. 

Minili so trije tedni, ko je prvič pojedla malo pireja in špinače. Ko se mi je malo nasmehnila skozi bledi obraz. Bližal se je dan, ko bi morala s prijateljico na potovanje, ki se ga je tako veselila. Njena zdravnica je odkimala, ne smeš na letalo, ne smeš potovati, ni varno zate. Obe sva jokali. Minil je julij, ko nismo bili niti sekunde na dopustu in ko smo bili v skrbeh za našo punco. 

Ker je bolezen nalezljiva, sem bila večino časa z njo jaz, tamali dve sta jo obiskovali na vratih sobe in jo spraševali, kako je. Pogumno se je držala, moram priznati.

Sčasoma je bila bolje. Začela je malo več jesti, hoditi na zrak, sedeti na ležalniku. Krvni testi so bili po šestih tednih boljši, a utrujenost je ostala. Še vedno se hitro utrudi, ko gre samo po stopnicah ali govori po telefonu. Zvečer gre prva v posteljo. 

Žal mi jo je. Tako uspešno je zaključila gimnazijo, tako dobro naredila maturo, se vpisala na željeno fakulteto, tako zelo si je želela teh, najdaljših počitnic.

Ko je bila bolje, sva z možem odpeljala tamali dve na morje. Sonce me je žgečkalo pod nos, ko smo zapeljali na trajekt in sem s pogledom objela mogočno morje. Vdihnila sem globoko morski zrak in objela moža. Stisnila sem se k njemu. 

Čudovito morje. Celo leto hrepenim po njem. 

Vstajala sem zgodaj, da bi imela čim več od dneva. Hodila spat pozno, da ne bi česa zamudila. Plavali smo, se potapljati, skakali v vodo s splava in jedli sladoled, plesali ob latino ritmih. Prebrala sem tri debele knjige in rešila eno križanko. Posvojili smo morsko mucko in jo nahranili za vse nazaj in vse naprej. 

Ko smo se vrnili, me je objela starejša hči. Močno objela in rekla:« Morda je samoumevno, da si tako lepo pazila name, ko sem zbolela, a ne zame. Rada bi se ti zahvalila za tvojo skrb in ti povedala, da mi ni nič žal, da sem zamudila počitnice. Bila sem veliko s teboj in to je bil očitno namen tega poletja.« 

Znova me je razorožila. Moja pametna, odrasla hči. Ki ve, da je pred nama še veliko poletij, ko bova plesali pod zvezdami in pili koktajle in bili zdravi. 

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, septembra 2019.

 


Ste poročene in iščete popolno darilo za svojega moža? Končno vam lahko ponudimo darilo, ki je zabavno in poučno obenem ;)

Nova knjiga Kamenka Kesarja Žena ima vedno prav.

kamenko.si


comments powered by Disqus