Naredil sem 70 izpitov, na štirih fakultetah

Naredil sem 70 izpitov, na štirih fakultetah

  • Google Plus

Kamenko je prav tako poseben moški, kot je posebno njegovo ime. In takšen je njegov slog pisanja. Je osvežujoč in duhovit, brez olepševanja odkrit in zelo jasen. Ker je Kamenko moja ljubezen, sva ta intervju naredila v postelji, s kavo ob strani, v upanju, da bova imela mir. Ni najbolj enostavno narediti intervju s človekom, ki ga tako dobro poznaš. Malo sem mu ponagajala s klišejskimi vprašanji in mu rekla, naj se opiše, naj pove, kdo je. 

Je tlesknil z jezikom, zavil z očmi, rekel nekajkrat Đizis in dodal: “Neom ti avtoriziral tega zapisa.”

Kamenko je Mariborčan, ki zna svoj dialekt tako skriti, da le redki vedo, da je rojeni Štajerc. Ga pa kdaj zapelje. Ko je zelo razburjen, zelo srečen, zelo ganjen, zelo jezen. Ko je zelo iz cone udobja, kar je njegova priljubljena stavčna zveza.

Vprašam ga, česa se najbolj spominja iz svojega otroštva.

“Stražuna.To je gozd, so drevesa, je listje. Ko nisem bil v šoli, sem bil tam, s prijatelji. Tam smo živeli, dokler nismo šli domov spat, tam je bilo vse. Razen punc. Tam smo se tepli, skrivali, se pogovarjali. Razen, ko smo bili lačni, smo šli domov. Do 13 leta je bil to ves moj svet.  Potem smo se preselili. Tam nisem imel več gozda, imeli pa smo eno garažo in dvorišče, dokler nam ni sosed - idiot odžagal vseh klopi in miz, ker ga je motilo, da smo se pogovarjali, pod njegovim balkonom.

Utihne in reče: "Najraje bi ti rekel, da je bil tip idiot in da sta se z mojim fotrom skoraj stepla. Pa kaj, napiši torej, da se je pisal Novak in da je bil idiot." 

Pogleda me: “Ej, zdaj sem se spomnil, kdo sem. En jezen fant, iz gozda. V sebi sem ostal en velik jezen fant.  Ker mi niso pustili, da hodim po zelenici.” 

Se zasmeje. S svojim značilnim, glasnim krohotom. To je nekaj, kar takoj opaziš na njem. Da se zna tako noro dobro smejati. 

Kako pa ti je šlo v šoli? Ti je bilo lepo?

“Lepo je relativno. Mislim, da so se me zapomnili v šoli, nekaj let nazaj, ko sem bil tam, so me kuharice prepoznale. Uuuu, tisti sirov štrudl… noro, vedno sem dobu ful. Ko sem bil nazadnje tam in sem bil že velik, so mi dale za jest polpet, zraven pa vroče kumarice in to je edina stvar, ki je ne jem. Ampak sem vse pojedel, nisem mogel reči ne, ker so se tako potrudile zame in me prepoznale.”

Kako pa ti je šlo s puncami? 

Eh… Brez veze. Saj veš. V eno sem bil tri leta zaljubljen, pa sem ji mežikal, pa vse živo, pa nisem znal “zapreti dogovora”.” Se smeji.“Mislim, da je bila tudi ona zaljubljena vame, kar sem ugotovil, ko je bilo vsega konec. Sicer sva se dotikala s prsti, ko sva bila na lutkovnih predstavah, bila sva namreč lutkarja. In v kinu je želela sedeti ob meni.” 

Pa si kaj naredil?

Seveda sem naredil: otrpnil sem. Ona je mene prijela za roko, potem sem jaz roko umaknil, kao, da me nekaj srbi, potem sem jaz prijel njo za roko. Ampak moja roka je bila mrtva, nič nisem čutil… Danes bi ji rad samo rekel: Oprosti, ampak je očitno tako moralo biti. “ 

Katera pa je bila potem tvoja prva punca? 

“Nea povem. Zato, ker jih nekaj misli, da so bile prve.” 

 A jaz nisem tvoja prva?

“Nisi, si pa lahko moja zadnja, če želiš biti. No, ne prenagli se s to odločitvijo.“

Se smeje nagajivo, kot kakšen fantalin. 

Si vedno dobro pisal?

Imel sem zmerom svojstveni odnos z učiteljicami za slovenščino. Pri eni sem moral ves čas pesmi recitirati. Pri drugi pa sem dobival ocene ali 1 ali 5. Nekoč je celo prebrala moj spis pred vsemi, pa naj sošolci odločijo, kakšno oceno naj dobim. Mislim, da me ni razumela.”

Pa delal si veliko fakultet, diplomiral pa nisi?

“Delal sem štiri fakultete in nikjer diplomiral. Naredil sem 70 izpitov. Vsakič, ko sem na faksu ugotovil, da dobim premalo, glede na to, koliko vložim, sem faks zapustil. Ko sem čutil, da blefirajo, je bil čas, da grem. Starši so v enem trenutku že obupali. Ko sem sam začel služiti denar, mi niso več nič rekli. Je pa res, da jih nisem velikokrat spraševal, kako se jim je to zdelo.”

Si pa jasno vedel, kaj si želiš delati?

“Ja, pri sedemnajstih sem vedel, da bom imel svojo firmo. Da bom delal oglaševanje. Čeprav zdaj ni čisto tako.“

Kako pa je?

"No, zdaj delamo marketing!" :) 

Kdaj pa je prišlo pisanje?

Začel sem pisati takrat, ko sem bil utrujen od tega, da gofljam. Ko nekaj napišeš, se ljudje sami odločijo, če te bodo brali ali ne. Mi pisanje bolj paše.

Tvoj slog pisanja je zelo odkrit. Si vedno takšen?

Celo bolj odkrit in odprt sem v resnici, se moram večkrat zelo nazaj držati. “

Te kdaj to ovira?

“Ne, zakaj me pa bi? Ovira lahko druge, mogoče.”

Vzdihnem, da bi zajela sapo, da bi postavila naslednje vprašanje, pa me pogleda, s temnimi očmi, utrujenimi od napornega tedna, me potegne k sebi in reče: “Dajva nehat, jaz bi se samo stiskal k tebi.”

Pa sva se stiskala. Takšen je moj Kamenko. Duhovit, prijazen in plemenit. In zelo odločen in načelen. In proti temu načelu, da je dan treba začeti z veliko objemi, nimam nič proti.


Ste poročene in iščete popolno darilo za svojega moža? Končno vam lahko ponudimo darilo, ki je zabavno in poučno obenem ;)

Nova knjiga Kamenka Kesarja Žena ima vedno prav.

kamenko.si


comments powered by Disqus