Lahko noč, mami

Lahko noč, mami

  • Google Plus

Starejša hči mi je tako podobna, da me včasih kar stisne pri srcu. Sem to jaz? Ni mi podobna samo po zunanjosti, podobna mi je po notranjem drhtenju. Ko si ujameva pogled, se nasmehneva. Vselej. Kot podivjani pojeva trapaste pesmi in pleševa nekaj, kar je mešanica indijanskega obrednega plesa in cvilečih mačk. Mačke seveda obožujeva. Najina posebna stvar je, da si preko instagram sporočil pošiljava slike in videe mačk. Najbolj lušnih, najbolj utrganih, najbolj norih muck na svetu. Tako mi sredi delovnega dne prileti najbolj luškan mucek na instagram in takrat vem, da je moja gimnazijka pomislila name. 

Ves čas sva v stiku. Piševa si sporočila, se kličeva, se “pofočkava”, kje je katera in kaj bomo jedli. Tako je med nama od nekdaj. Najina vez je močna in sveta. Ko pride k meni na kavč, kjer vedno nekaj vneto tipkam jo pogledam. Velike modre oči me gledajo naravnost. Povej, ji rečem. In začne. 

Razloži mi o čem razmišlja in kaj jo mori. Poskušam se držati nazaj in ne skočim takoj z nasveti. Dogovor je, da ji dam nasvet, če me zanj vpraša. Sicer jo poslušam. To je težko. Vidim, kam gredo stvari, čutim, kje se lahko zapletejo, signali mi švigajo pred očmi, a moram se brzdati. Ko me vpraša, kaj jaz mislim, se strgam z verige. Povem, kaj se mi zdi. Ponazorim s primeri. Na tehtnico pomečem izkušnje in leta. Gleda me in prikimava, pa odkimava, pa dodatno sprašuje. 

Razvnamem se in povem še enkrat glavne poudarke. Na sebi začutim moževe oči in vem, da je čas za umik. Dovolj si povedala, si govorim. Dovolj. Umakni se. Sama mora. Sama bo šla skozi vse to. Mora iti. Ne moreš iti ti namesto nje. Svoje izkušnje potrebuje. Zaupaj ji. Nimaš drugega. Saj veš, da je odgovorna punca, da je v redu, da je prešteta in postavljena. Spusti. 

Spremljam njene boje in bitke, hrepenenja in veselja. Če si prideva kdaj navzkriž, ne traja dolgo. Hitro se opravičiva druga drugi in se objameva. Rečem ji, oprosti, nisem taprava danes. Prehitro sem reagirala. Mi reče, da je v redu in da razume. 

Vidim in čutim, kakšna je. Ubira podobna prijateljstva in podobne poti. Noro odgovorna je. Me kar stiska pri srcu, ko vidim, kako bo to šlo le še naprej in naprej. Rada bi, da bi malo spustila. Pa mi reče, a ti spustiš? Pa sem tiho.

Odprto srce ima in veliko prijateljev, ki pridejo k nam domov, da zasijejo besede in mlade misli po prostoru in ga napolnijo z energijo in smehom. 

Posedim z njimi in malo duhovičim, da bi bila kul mami. Hči me odobravajoče pogleda, ko predlagam palačinke. Včasih prespijo pri nas in ko se z možem vrneva domov, ležijo na kavču in v posteljah, pokriti z vijoličnimi odejami, moja hči pa pripravlja toaste z marmelado za lačno vojsko. Njena najboljša prijateljica ima pri nas zobno ščetko in to je zame globok znak pripadnosti. Ko pride k nam, sta v sobi kot v trdnjavi in spletata vezi za življenje. 

Tako ljubo mi je, da jo imajo radi in da se moja hči počuti tako dobro, da jih pripelje domov. Ti mladi svetovi, ki se srečajo z mojim izkušenih svetom in izmenjajo nekaj stavkov. Enaki podvigi jim rojijo po glavi in enake želje imajo, kot smo jih imeli mi.

Ko se moji lepi hčerki zgodi kaj lepega, me nemudoma pokliče in jaz pokličem njo, če se kaj dobrega zgodi meni. Pošiljava si smejkote in srčke in poljubčke in mucke in znake spodbude in znake huronskega smeha. Poznam njeno srce in ona  pozna mojega. 

Utrgana si, mi pravi, da se srečno nasmehnem. Tudi ti, hvala, ji vrnem. 

Tiho stopim v njeno sobo, ki diši po parfumu in dišečih svečkah. Preletim posterje in napise po stenah in zložim njeno pižamo. S pogledom objamem njeno sobo in si rečem, zapomni si ta prizor, ker bo minilo. Enkrat bo odšla po svojih poteh. 

A dokler pred spanjem pride vsak večer dati poljub in mi reče, lahko noč, mami, sem varna. Varna in srečna, da jo imam. 

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, marca 2019.

comments powered by Disqus