Neprecenljiva pomoč

Neprecenljiva pomoč

  • Google Plus

Iz kuhinje se je zaslišal krik najmlajše, z velikim treskom se je razbila skodelica. Vedela sem, da si je grela mleko za kakav in skočila pokonci. Sredi kuhinje je stala moja Lina, po majici in laseh polita z vročim mlekom. Noge so mi klecnile. “Hitro se sleci in greva pod tuš hladit, kjer te je opeklo”, sem ji rekla. Ko se je slačila, se je izkazalo, da ima rdeče madeže po celi roki, vratu in po glavi. Zadržala sem dih in jo začela hladiti s tekočo vodo. Zeblo jo je in začela je protestirati. “Lina, izdrži, da ne boš imela opeklin, vredno je.” Pokimala je. Hladili sva 10 minut, nato sem jo zavila v brisačo in po stisnila k sebi. “Kako veš, kaj je treba narediti, če se kdo opeče?” me je vprašala. “Hodila sem na prvo pomoč,” sem ji rekla. “Kakšno prvo pomoč?” “Na Pop tv-ju sem bila v našem oddelku zadolžena za prvo pomoč in sem zato hodila na tečaje prve pomoči.” Pokimala je, zdelo se ji je nadvse pomembno.

In res je. To znanje mi je prišlo večkrat prav. Ko se je poleg mene zaradi epileptičnega napada treslo mlado dekle. Ko si je hčerka zlomila roko. Ko je starejša hči dobila alergijsko reakcijo. Ko sem bila priča prometni nesreči. Ko je na pločniku padla starejša gospa. 

Ko sem pred leti delala video spote, kako pomagati ljudem ob srčnem infarktu, smo se s televizijsko ekipo postavili sredi Ljubljane in ponazorili, kako je, če kdo nenadno pade na tla. Le redki mimoidoči so prišli pomagat. Večina jih je stala zraven in opazovala. Bila sem šokirana. 

Kako je to mogoče? Česa se ljudje bojijo? Da bodo pomagali pijancu? Da ne bodo znali pomagati? Da to ni njihova stvar? Česa? Kaj?

Vse, kar je treba je priti zraven. Oceniti stanje. Poklicati reševalce. Povedati kaj in kje se je zgodilo in kakšno je stanje bolnika. Ostati poleg, dokler ne pride pomoč. 

Jaz vedno pomagam. In dobra karma je poskrbela tudi zame. 

Pred štirimi leti decembra me je povozil avto. Nepremišljeno in zamišljeno sem stopila na prehod za pešce, ko se je ravno prižgala rdeča luč za pešce. Ko sem stopila, je avto, ki je stal pred samoforjem, speljal. Ustrašila sem se in spodrsnilo mi je. Padla sem in nogo dobila pod avto. Velik avto, z ogromnimi gumami, me je povozil čez nogo. Kričala sem tako glasno, da še vedno slišim svoj krik v ušesih. Bila sem ob pamet. Avto je ustavil, moja noga je ležala v nenavadnem položaj na tleh in jaz sem kričala. K meni je prišla ženska in pokleknila poleg mene. Obenem, ko mi je prigovarjala, da bo vse v redu, je že klicala reševalce. Z menoj je bila ves čas, dokler ni prišla pomoč. Nisem je videla v obraz, saj je klečala za menoj in jaz se nisem mogla obrniti. Spomnim pa se njenega glasu, njenih pomirjujočih tonov. Ko je bilo vse za menoj, sem želela stopiti v stik z njo, pa na policiji niso imeli njenih podatov. Rada bi ji rekla hvala. Ker je bila ob meni, ker je govorila, da bo vse v redu, ker me je božala po laseh, ker je organizirala, da mi je nekdo prinesel vodo. Ker je pustila vse svoje opravke tistega decembrskega dopoldneva in ostala pri meni. 

Neprecenljiva pomoč. Človeška bližina. 

Nič ne moreš narediti narobe, če prideš poleg. Če vprašaš, kaj lahko narediš. Če pokličeš reševalce, policijo. Če primeš za roko. Za človeško bližino gre. 

Vesela sem, da znam osnove prve pomoči. Ko se kaj zgodi, ravnamo namreč instiktno, takrat ni časa, da bi brskali po googlu. Takrat je treba nekaj narediti.. Zdrava kmečna logika je v takšnih primerih najboljša. Če nekdo ne diha, ga oživljaš. Če nekdo močno krvavi, ustaviš krvavitev. Če je nekdo v avtu, ki gori, ga potegneš ven. Vedno najprej rešuješ življenje in se potem ukvarjaš s tem, če ima nekdo zlomljeno nogo ali rebra. Najprej življenje.

Ohranite trezno glavo. In toplo, čuteče srce. Pomagajte. S tem boste pomagali tudi sebi. 

 

Kolumna je bila objavljena v januarski številki revije Obrazi. 


Ste poročene in iščete popolno darilo za svojega moža? Končno vam lahko ponudimo darilo, ki je zabavno in poučno obenem ;)

Nova knjiga Kamenka Kesarja Žena ima vedno prav.

kamenko.si


comments powered by Disqus