Ne verjamem v boga

Ne verjamem v boga

  • Google Plus

Sobotno jutro me je našlo utrujeno in žalostno. Znova sem sanjala mami. Kot običajno je bila v sanjah zdrava in lepa, pripovedovala mi je o rožah na balkonu. Občudujoče sem jo gledala. Srečna, da je še živa, da ni zares umrla. 

Jutro me je streznilo in poslalo solze v oči, še preden sem poljubila moža in objela otroke. Po zajtrku sem poklicala očeta, da sem mu lahko povedala, kakšna praznina je v meni, odkar ni več mami. Pogovarjala sva se tiho, kot bi se bala, da bi kdo slišal najin pogovor. Zdaj je ostal sam. Po 53 letih zakona se zbuja sam, sam zajtrkuje, si pripravi kosilo, gre na vrt, pospravi, gleda film, gre na predstavo. Sam. Izjokala sem mu sanje. Meni je oče izjokal resničnost. 

Želela sem ostati blizu mami, zato sem šla v trgovino po sestavine za jabolčni zavitek. Takšni, kot me ga je naučila speči moja mami.

Brez ličil, v moževi jakni, ki mi je bingljala do kolen sem stopila v trgovino, kamor hodim ves čas. S trgovko sva se prijazno pozdravili, si namenili nekaj besed. Pred cerkvijo, ki je nasproti trgovine, je bila velika gruča ljudi. Trgovka mi je povedala, da imajo neko cerkveno reč. Čutila sem se dolžno, da ji povem, da v cerkev ne hodim in da ne verjamem v boga. “Tudi jaz ne”, mi je rekla. Pokimala sem in dodala:”Če bi bil bog, ne bi pustil, da hudo zbolijo otroci.” Pogledala me je in rekla:”Če bi bil bog, ne bi dopustil, da sem našla svojo hčerko mrtvo.” Obnemela sem. V hipu začela jokati. Objeli sva se. Sredi trgovine, kjer sem jo vedno videla veselo in nasmejano. 

“Stara je bila deset let, skoraj enajst. Zjutraj sem jo našla mrtvo. Odpoved srca, so mi rekli.” Gledali sva se, dve materi. Moja mlajša je stara deset, kmalu bo enajst. V mislih sem stekla domov in jo najtesneje objela. “Kako si preživela?” sem jo vprašala. “Ko zdaj gledam za nazaj, sploh ne vem.” Pokimala sem. 

Kako preživiš, če ti umre otrok? 

Še enkrat sem jo objela. Resničnost je udarila v sobotno dopoldne in mi scefrala misli. Sedla sem v avto in obsedela za volanom. Pogledala vrečko poleg sebe, jabolka, skuta, kisla smetana, rozine. Začela sem jokati. Jokati, kot bi se odprlo nebo. To življenje. 

“S trenutki sreče”, mi je zadnjič dejala prijateljica. “Življenje je sestavljeno iz trenutkov sreče. In ko si dovolj odrasel veš, da se moraš takrat zavedati, kako lepo je živeti. Ker kmalu minejo in pride “življenje” kot je.” 

Jokala sem v avtu kot majhna deklica, ki čaka, da bi jo mami stisnila k sebi. Jokala sem za izgubami, za usodami. Za mojo mami, ki jo pogrešam vsak dan bolj in zaradi česar več nisem celovita, kot sem bila. Za hčerko trgovke, ki je nisem poznala, a začutila brezno v srcu. Za ljudmi, ki sem jih izgubila. 

Ko sem se pripeljala do naše hiške ob gozdu, sem najprej zagledala mojega moža, kako kosi travo. Nasmehnil se mi je čez travnik in mi pomahal. Pomahala sem mu nazaj in šla proti njemu. Videl je, da nekaj ni v redu, zato je stopil k meni in me brez besed objel. “Kaj je?” mi je zašepetal na uho. Še močneje sem se privila k njemu. “Alenka. Je kaj narobe?”je vprašal znova. Odkimala sem. “Ni, nič ni narobe. Samo življenje je.” Nasmehnil se mi je. O tem sva že govorila. Življenje. Natočila sem nama nekaj žganega v kozarce in se privila k njemu. Nazdravila sva si brez besed. 

V letih, odkar sva skupaj, se je zgodilo življenje v vsem svojem sijaju. Prišla je velika ljubezen in velike preizkušnje. Doživela sva izgube in bolečino. Bila prežeta z največjo možno srečo in združena z globoko žalostjo. Zavedava se, kako srečna sva lahko, da sva se našla. Da sva skupaj v trenutkih sreče in v življenju, kot je.

Zdaj, ko to pišem, že diši po jabolčnem zavitku in moja mlajša ploska od navdušenja, ker ga bo poskusila še vročega. Še enkrat sem šla pogledat vse mamine slike, ki jih imam in jih pobožala. Dvignila sem pogled in zagledala moje, kako se drenjajo okoli štrudla. “Noro diši!” je zaklicala hčerka in me objela. Trenutek sreče je zdrsnil v moje srce in mi ožaril obraz.

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, oktobra 2018. 

comments powered by Disqus