Moja vera

Moja vera

  • Google Plus

Ne verujem v boga, ki je ujet v velikih cerkvah. Sem pa verjetno večja vernica kot veliko tistih, ki hodijo tja vsako nedeljo, nekateri vsak dan. Moja vera je rastla počasi, se prebujala in se zaletavala v srce, ki ni hotelo, da seže vanjo. Sem pa vedno rada šla pogledat kakšno cerkev, rada sem stopila v mogočne, ali pa povsem majhne cerkvice in gledala freske, sveče, opazovala ljudi. 

Potem sem neke zime, na hladno nedeljsko jutro, z možem šla na Boljši sejem ob Ljubljanici. Takrat še nisva imela otrok. Ogledovala sva si razstavljene predmete in v oči mi je padel majhen kipec Marije z otrokom v naročju, prebarvan v zlato barvo. Bil mi je všeč in želela sem ga imeti. Vem, da sem imela ravno toliko denarja s sabo, da sem ga lahko kupila. Doma sem ga dala na nočno omarico, poleg majhne lučke in poklicala prijateljico in ji povedala, da sem kupila kipec. Rekla mi je, da je prav tako, če sem začutila, da ga moram imeti.

V torek sem jo obiskala, z njenim fantom smo spili čaj, klepetali, potem pa sem se, proti večeru, odpravila domov. Pripeljala sem v križišče, ki je bilo le še streljaj od mojega doma in čakala na zeleno luč, da zavijem levo. Krenila sem, nasproti pa mi je z veliko hitrostjo pripeljal avto. Otrpnila sem in ustavila. Vedela se, da se bo zaletel vame, pa sem samo obtičala v svojem strahu. Pok je bil močan in zakričala sem na vso grlo. Bala sem se, da je z menoj konec. Nastala je grobna tišina. Potem sem odprla oči in slišala voznika avtomobila, ki se je zaletel vame, kako kriči name. Živa sem. Komaj sem premikala noge, nisem vedela ali od poškodbe ali od strahu. Voznik pa je tako kričal name, da sem jaz kriva, da je imel on prednost, čeprav sem vedela, da je moral prevoziti rdečo. Tresla sem na mrazu, veter me je šibal po obrazu in klicala policijo. Moj avto je bil povsem uničen. Do prednjega stekla je bila le zmečkana pločevina, vrata udrta. Dolgo sva čakala na prihod policije, zapisnik, odvoz avtomobila. Domov sem prišla v trdi temi in jokala, jokala. Vse me je bolelo, bila sem čisto prestrašena. Šla sem na urgenco, kjer so mi povedali, da sem imela veliko sreče.Nisem hotela ostati sama, Blaž je dežural, zato sem šla spat k prijateljici in njenemu fantu. Rekla sem ji, da sem res verjela, da me bo moj kipec obvaroval, da se mi kaj takega ne bi smelo zgoditi, saj imam zdaj angela varuha. Pogledala me je z velikimi temnimi očmi in rekla: "Saj te je obvaroval, Alenka, lahko bi bila mrtva..." 

Tega ne bom nikoli pozabila. Varovala sem svoj kipec, brisala prah z njega, s časoma pa se imela doma vse več angelčkov. Kamorkoli sem prišla, sem kakšnega kupila, največ pa sem jih dobila od prijateljev. Ko se je rodila Neli, je postala velika ljubiteljica angelčkov in jih vedno na skrivaj nosila v svojo sobo in se z njimi igrala. Tudi, ko smo kam šli, smo enega vzeli s seboj. Blažu sva, ko je odhajal na službene poti, vtaknili enega v potovalko. Ko sem šla rodit Lino, sem imela s seboj angelčka, ki sta mi ga podarila moja starša. Lepega, v lični beli škatlici. Ko sva prišli v sobo, sem sestro prosila, če ga lahko da na poličko nad nama. Toplo se je nasmehnila. Potem naju je varoval, naju grel. 

Zdaj sem jih veliko razdala. Ko začutim, da ga kdo potrebuje, mu ga nesem. Stisnem v dlan in povem, da ga bo čuval, pazil. Še nihče me ni zavrnil, še nihče se mi ni prizanesljivo nasmehnil. Vsi ga dobijo takrat, ko ga potrebujejo. Doma ima najljubše, tiste, ki sem jih dobila od srcu posebnih ljudi, tistih, ki so prišli do mene po zanimivih poteh.

Ne sramujem se svoje vere, niti ji ne vem imena. Je blaga in topla in me varuje. Varuje moje deklice, mojo družino. Varovala je hčerko moje prijateljice, ko je šla na težko operacijo. 

Tu je. Ne zahteva nedeljske maše in znanje verouka. Ne zahteva zakramentov in ne daje zapisanih odgovorov. Samo tu je za nas. Kot topel kruh, ki ga moram takoj odrezati, da se maslo lepo razmaže. Tu je, kot jutranji svit, ki nastopi v majhnih odmerkih svetlobe. Vsakič. Tu je, kot zaobljuba v sončnem dnevu. Kot tiho pljuskanje valov. 

Kot najboljša prijateljica, ki razume in ne sodi. Ki te ima rada, kljub. Kljub vsemu. Moja vera. 

Kolumna je iz moje knjige Čez mavrico, ki je izšla leta 2008. 

 

 

 

 

 

comments powered by Disqus