Moja formula ljubezni

Moja formula ljubezni

  • Google Plus

S poletnimi barvami ožarjeni obrazi najinih otrok me gledajo izza mize, ko dajem kosilo na krožnike. Dve modrooki in dva črnooka otroka, klepetajo in se hahljajo, me prežemajo z občutki, da sem nekaj v življenju naredila prav. 

Zdaj na dopust že nekaj let hodimo vseh šest. Dve sta moji biološki hčerki, dva sta biološka otroka mojega moža. Rada ju imam, kot bi bila moja. Ko sva se spoznala in ugotovila, da bo to med nama resno, sva se odločila, da ne bova imela skupnega otroka. Odločitev se nama je zdela edina sprejemljiva. Skupaj imava štiri otroke. Dovolj bo, sva si rekla. 

In ko so pred meseci v neki slovenski reviji napisali, da sem noseča, me je zazeblo do srca. Ko so začele deževati čestitke ob “veseli” novici, sva se z možem spogledala. Takrat sva verjetno dokončno doumela, da res ne bova imela še enega otroka. 

Čudoviti so ti najini štirje otroki. Vsak zahteva velik del najine pozornosti, pozornost pa zahtevajo tudi vsi štirje. Poleg kuhanja in pripravljanja obrokov, je tu nešteto stvari, ki jih želijo od naju, pa tudi midva od niju. Včasih gre za tekmovanje za pozornost med mlajšima dvema in zgodi se, da mi obe hkrati pripovedujeta zgodbe, mi kažeta svoji risbici ali mi želita povedati svojo plat zgodbe. 

Potem sta tu najstnika. Moja starejša ima 18 let in je skoraj odrasla. Ko se zateče k meni, ima za to tehten razlog in potrebuje pogovor z menoj. Možev sin ima 17 let in je navdušenec nad knjigami in velik ponočnjak. Ko se končno želi pogovarjati, je ura enajst zvečer, ko sva midva z eno nogo že v REM fazi spanja. 

Bog ve, kaj vse mu obljubiva, ko sva že tako zaspana.

Raztrojena med opravki skozi dan in željo, da bi ustregla vsem, se večkrat zalotim, da ne vem več, komu naj se posvetim. Pa se odločim, da se bom posvetila možu. 

“Ja, pa kako to, da sta vidva še vedno tako zaljubljena?” “Kako to, da se ves čas dotikata?” “Kako to, da zdržita skupaj cele dneve?” To so pogosta vprašanja, ki jih dobim. Nasmejem se ob njih. “Ker imava čas za naju.”To je resničen odgovor. 

Ob najmanjši priložnosti si dava poljub, se primeva za roko, se stisneva, objameva. Tudi, ko smo za mizo v šest in otroci eden preko drugega govorijo in nekaj želijo, se nasmehneva drug drugemu in se poljubiva. 

Zdaj so se tega otroci privadili, na začetku pa so zavijali z očmi in komentirali: Joj, ne spet. Zdaj so najine nežnosti postale povsem običajne. 

Čez dan delava skupaj in sediva drug zraven drugega. Pogosto se primeva za roke ali si pomežikneva. 

Najlepši pa so najini skupni vikendi, ko so otroci z drugo polovico staršev. To so najini dnevi, ko sva znova fant in punca. Ko imava čas le drug za drugega. To bi bilo vredno uzakoniti za vse pare. Čas, ki je samo njihov. Brez otrok. Čeprav si še pred leti tega nisem znala predstavljati in sem samo ob misli na to zraven razpadala, je zdaj to moj “reset vikend” in vikend, ko sva si lahko z možem bliže. 

Tako se nahraniva in sva pripravljena na teden, ki sledi. Potem se lahko v miru razdajava za otroke. Kot se zdaj, na morju. Ponosno božam zvedavo jasnino njihovih mladi oči, ponosna, da imava takšne krasne otroke s tenkočutnim srcem. 

Ponosna, da nama je uspelo združiti dva svetova in ga narediti svojega. Vsakič, ko se sprehodim mimo njih in jih gledam, pobožam svoje srce s temi pogledi. In ko berem malo Soy Lune z eno, Harryja Potterja z drugo, Edvarda Kocbeka s tretjim in Jo Nesboja s četrto, se smehljam možu in mu pošljem poljub. “Zdrži,” se pošali in se zasmeje z glasnim smehom, kot se zna samo on. 

V tem vročem julijskem večeru, ko je vse v redu in je vse prav, sem najbolj zadovoljna ženska v kampu. Mož me ljubi, otroci me imajo radi in me spoštujejo. In jaz sem pripravljena narediti vse za to, da bo tako ostalo. 

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, julija 2018. 

 

comments powered by Disqus