Niste sami

Niste sami

  • Google Plus

Odkar mi je umrla mami, sem se znašla v številnih neprijetnih situacijah. V še bolj neprijetnih pa tisti, ki niso vedeli, kako bi mi izrazili sožalje. Tako sem doživela paleto vsega. Od objemov, stiskov rok, milih in toplih izrazov sožalja, do najbolj neprimernih besed ob izgubi. Govorim dobrohotno. Mnogi težko izrazijo sožalje, to so večinoma tisti, ki izgube še niso doživeli in je zanje smrt nekaj nepredstavljivega. 

Doživela sem, da je nekdo rekel: Vidim, da ti je težko, ampak imam jaz tudi sranje, sem si grdo zvil nogo. 

Ali pa: Gotovo vam je odleglo, ko je tako trpela. In še: Najbolje bi bilo, da greš nekam na dopust, da malo pozabiš. Pokimam v vsakem primeru. Pokimam, se zahvalim. Ker vem, da so vse te besede mišljene v dobri veri. 

Nekateri me ob izrazu sožalja ruknejo v ramo in rečejo: Ej, saj bo vse v redu, še vedno imaš očeta. Tudi kaj takšnega: Ne smeš biti črnogleda, saj ste pričakovali, da bo umrla, lahko si se pripravila na to. 

Ali pa: Še dobro, da imaš moža in otroke, da ti je lažje. Seveda vse drži. In hvaležna sem, da imam še očeta in da imam v podporo moža in družino. 

A razmišljam, da bi bila – namesto teh besed - še najbolj vesela trdnega stiska roke in objema. Lepo je tudi, če te kdo vpraša, kaj lahko naredi zate. 

Običajno ni nič takšnega, kar lahko nekdo v takšni situaciji naredi zate. Gre bolj za človeški stik, za občutek, da nisi sam v žalovanju. 

Saj nič ne potrebujem. Morda kdaj samo pogovor o drugih temah. Nekaj, da bom lahko za trenutek dala žalost na stran. Da se bom morda lahko nasmejala. Ali pa, da bom lahko pripovedovala o mami. Vidim, da imam potrebo, da govorim o mami. 

Opažam, da ljudje pričakujejo, da bom jokala pred njimi in se kar malo čudijo, če ne jočem. Stavek: “Ti bi lahko bila pa bolj žalostna,” ki ga je izrekel sotekmovalec v enem izmed resničnostih oddaj svoji sotekmovalki, ki je izgubila mamo, je nekaj, o čemer sem veliko razmišljala. Gotovo še kdo misli tako.

Zelo malo smo poučeni o žalovanju, o smrti, o tem, kako pomagati tistim, ki ostanejo. Vsi, ki so že kdaj koga izgubili, vedo povedati, da je prvo leto peklensko. Da moraš čez vse štiri letne čase, čez vse praznike, vse mejnike, vse sončne in temačne dni. In da po letu dni lažje dihaš. Močno se držim te teorije in upam, da bo res lažje. 

Prve tri mesece imaš veliko podpore prijateljev, sorodnikov, kolegov. Imaš klice, obiske in želje po pomoči. Počasi pa morajo vsi nazaj v svoje kolesnice. Pri sebi opažam, da mi je najljubše, če sem sama. Ali pa z očetom, bratom, svojimi najbližjimi. Pred njimi mi je lažje, ker vem, da gremo skozi isto. Ni mi treba pojasnjevati, razlagati. Vsi vemo. 

Pred tedni me je znanka vprašala, kako se držim in sem imela ravno slab trenutek, pa sem ji rekla, težko je, zelo težko, pa me je butnila v ramo in rekla , a daj no, saj bo. Skoraj sem se zjokala. 

Zato sem ugotovila, da je najlažje, če rečem, da sem v redu, da se pogumno držim, kot sem obljubila mami. Ljudje ne želijo slišati, da je hudo, ker ne vedo, kaj bi rekli, ne vedo, kaj bi storili. 

Le tisti, ki so doživeli izgubo, vedo kaj reči. Zanimivo, koliko ljudi mi je pisalo v tednih po pogrebu, tudi popolnih neznancev. 

Zdi se, kot bi obtičala med svetovi. V enem svetu živim dalje običajno življenje, kot prej. V drugem sem v luknji in žalujem za mojo mami. Če si dovolim, da me žalost prevzame, ob vsakem koraku, rečem: Nimam več mame. Občutek, da sem izgubila osebo, ki me je rodila, da sem izgubila tisto osebo, ki me je imela brezpogojno rada, je težak. 

Pa kolikokrat vzamem telefon, da bi poklicala mami. Vsakič me zaboli pri srcu, ko se zavem, da je ne bom nikoli več slišala, nikoli več videla, nikoli več objela.

Toplo objemam vse, ki ste doživeli izgubo. Niste sami. Tudi jaz sem z vami. 

 

 Kolumna je bila objavljena v junijski številki revije Obrazi. 

comments powered by Disqus