Moji mami v slovo

Moji mami v slovo

  • Google Plus

Mami moja, si najsvetlejša zvezda mojega življenja. Lepotica. Z vsemi odtenki roza šminke in modrim črtalom za okoli oči si se mi vedno zdela kot mami iz sanj.

Skrbela si za nas in nas razvajala. Iz tvoje kuhinje je dišalo kot v najboljših restavracijah. V krilu in petkah si se vrtela okoli nas in nas crkljala. Sedeli smo za mizo, na kateri je kraljeval tvoj prt in največji in najčudovitejši šopek lila rož. 

Plesalka moja. Če zaprem oči, vaju z očijem vidim plesati. Slišim glasbo in ti plešeš kot angel. Oči te vrti in ti mu slediš kot bi lebdela. Ko sem bila še otrok, sem mislila, da sta filmska igralca. 

Ti, ljuba mami, ki si poznala vse odtenke mojih žalosti in vsa poglavja mojih veselj. Prepoznala si zven čustev v mojem glasu. Včasih sem te klicala zgodaj zjutraj, če je katera od mojih hčerk zbolela in dve uri kasneje te je oči pripeljal v Ljubljano. Stala si na vratih mojega doma, mi pomahala v slovo, ko sem odhajala v službo in dodala:”A tako boš šla oblečena?” ali pa:”A takšne frizure se zdaj nosijo?”

Smejala sem se do jutranje kave s kolegicami in jim povedala, da je mami znova pri meni. In da me bo doma čakala nasmejana, moj dom bo pospravljen, perilo zlikano in na štedilniku moja najljubša jed. Čarodejka.

Neli in Lina ste te oboževali in samo čakali, da je katera kihnila, ker je bilo potem nujno poklicati babi Valerijo. 

Nekaj let si delila naš svet, ob ponedeljkih prihajala v Ljubljano in se ob petkih vračala domov. Neli in Lini si vsak večer zaželela lahko noč, tako kot si to cello življenje govorila meni: Da bi sladko zaspala in zdrava vstala. 

Gledala sem te, kako srečna si bila in kako si ob večerih očiju po telefonu povedala, kaj se ti je tistega dne zgodilo. Nisi mu pozabila dati napotkov glede hrane, mu povedati, katero oddajo mora gledati in mu razložiti, katere rože mora zaliti in katerih se ne sme dotikati. 

Ti si bila roža, mami. Krhka in nežna cvetlica, z močnimi koreninami.

In ko sem ob tvojih prvih bolečinah, pred dvema letoma in pol, zaslutila tvojo bolezen, je bilo tako, kot bi se mi največji del razbitega kristalnega kozarca zaril v srce. Čutila sem to rezilo v sebi ves čas in skrivoma opazovala tvoje oči, kaj mi pravijo. 

A bolezni navkljub, se nam je zgodilo nekaj lepega. Z očijem sta se za osem mesecev preselila k meni v Ljubljano, da smo preživljali posvečeni čas skupaj. Če ne bi bilo zloveščega diha tvoje bolezni, bi bilo čarobno. Znova smo živeli skupaj, le da sem tokrat jaz skrbela zate. 

In ti, mami, si upala in se borila z največjo močjo. Presegla si vsa medicinsko zapovedana pravila. Še pred letom in pol si plesala na moji poroki. Se smejala v beli obleki. Bila videti povsem zdrava. 

A resnica je bila krutejša od upanja. Večkrat smo mislili, da nas boš zapustila, a si se kot po čudežu vrnila, da se nam še enkrat nasmehneš, nas še enkrat primeš za roko, še enkrat pokažeš, zakaj se je vredno boriti.

Bolezen ti je pila življenje, borba ti je odvzela šminko iz ustnic. A tvojih jasnih misli in  lepote ne. Kljub grozljivi bolezni, ki si je prilaščala tvoje telo, si ostala mila in lepa. 

A rezilo v mojem srcu je govorilo, da boš odšla. Čutila sem tvoje odhajanje in te čedalje dlje držala za roko. Gledala si me naravnost v oči, s svojimi sinjimi očmi in se nasmehnila. “Lubika moja”, si mi rekla.

Pobožala sem te po laseh in ti obljubila, da bo vse v redu. In da se ne boj. Da bo z menoj vse v redu. Ker si me napolnila z ljubeznijo in mi dala dom v srce, me božala s predanostjo in hranila z radodanostjo. Ker sem tvoja hči in sem močna, kot ti. Zdaj vem to, kar si ti vedela ves čas. 

Tiste nedelje, na Materinski dan, sem te videla zadnjič. Vedela sem. Čez prsi mi je legla koprena, čez srce temina. 

Moja pogumna, lepa  mami. Mirno spi in pridi mi v sanje. Povedala ti bom, kako rada te imam in da smo vsi v redu. Pridi v sanje, mamica moja. Dokler se ne snideva spet med zvezdami.

comments powered by Disqus