Najboljše šele pride

Najboljše šele pride

  • Google Plus

Ne delam novoletnih zaobljub. Ne delam seznama, ne obljubljam si in ne prepričujem svojih, da bom od prvega leta novega leta nekaj spremenila, izboljšala, se česa lotila, s čim prenehala. Nič več.

Ko je pred dvema letoma in pol nenadno umrla moja prijateljica, stara komaj 42 let, se je moj svet zamajal. Pogrešanje, žalost in jeza so se nasilili v mojem življenju in me navdali z mislimi, da je vsak dan lahko poslednji. Tisto, kar govorijo drugi ljudje in se te le mimogrede dotakne, morda ob tem pokimaš, a misliš si, ne jaz, ne mi, ne moji bližnji. To se dogaja drugim. A potem se je zgodilo tako blizu. Udarilo med nas kot strela ob poletni nevihti in nas razklala z bolečino. Ne vem, kaj si je Špela zaželela ob svojem zadnjem novem letu, a gotovo ni pomislila, da ima še slabe tri mesece življenja…

Moja leta so polna majhnih trenutkov, ki jih združujem v val življenjskega toka in ga vlečem s seboj v srcu. Vsa čustva, občutja in besede me spremljajo skozi dneve, tedne in mesece. Zgodbe ljudi, ki jih slišim, zgodbe tistih, ki jih imam rada. Vse skupaj zaokrožujem in vgrajujem v svoj mozaik. Vanj sem stkala vsa svoja veselja in vse svoje žalosti. Vse besede mojih ljubih, dejanja in hotenja. To so moja leta.

Polno srce imam besed otrok, njihovih razmišljanj, težav, veselj in radosti. Ljubim, ko mi razlagajo, kako so in kaj se jim dogaja, medtem ko jim sedim nasproti in jih božam po laseh ali roki. Brišem solze, oskrbujem rane, kuham juho in pečem malinovo pito. Jih čakam vsa vzmenirjena, kako so pisali kontrolke, kako jim je šel esej. Se z njimi veselim in žalostim in vsake toliko časa upam, da bom lahko kakšnega njihovega sošolca srečala na samem in ga stresla iz hlač. Zlagam perilo in dajem najljubše majice na vrh kupa, kupujem pisane nogavice, da si jih z veseljem navlečejo na noge in zabavne pižame, da jih varujejo ponoči.

Pod večer se veselim, da z možem odpreva hladni šampanjec, ki čaka v hladilniku in si nazdraviva preko kavča. Takrat, ko se dan zaključuje in so oči že utrujene, zlezem k njemu. To je čas, ko si poveva stvari. Ko greva skozi dan in skozi zgodbe otrok. Ko delava načrte. Ko sva Midva.

Dolgo pot sem prehodila do tega odnosa, se kalila in si nabirala izkušenj. Šla skozi meglo, dež in severne vetrove, da sem našla ležalnik v senci, na katerem sem si dovolila biti jaz. Razgaljena do kosti in prebujena v vse celice mojega bivanja. Ko ne morem več zbežati, ne morem ubežati tem rokam, ki me prežemajo in dajejo toploto. Ko sem lahko samo jaz. Alenka. Ki je sedela na stopnicah v domačem Krškem in debatirala o življenju. Plesala rock and roll in pisala pesmi. Prepevala nore pesmi in pod večer tekla domov. Z dolgimi, ravnimi lasmi in očmi, ki niso znale nič skriti. V majhni sobici, z rdečim pohištvom, je bil ves moj svet in mali kasetofon se je vrtel dan in noč.

Potem sem na to pozabila. Zakrila in pospravila v omaro z globokimi predali. In postajala nova Alenka, ki je gradila svoje življenje. Ko mi je zmanjkalo opeke, sem začela znova. A tokrat potegnila iz omare stare temelje. Potegnila punco iz Krškega in začela znova.

Zdaj sem tu. Iz mesa in krvi, z lepim srcem in razvejanimi mislimi. Sprehajam se po svojem življenju in ga božam po laseh, včasih tudi po roki. Hranim se s spomini in rišem široko cesto za vse, ki so z menoj.

In to srce, ki je v meni, polno ljubezni in zaupanja, dajem mirno in vzravnano. Polagam ga v roke mojemu moškemu, ki si dovoli imeti mene za ženo.

In leta tečejo, norijo in divjajo mimo. Ko se ujamem v zrcalu, zagledam znane oči in znane poteze, ki jih poznam do potankosti. Še sem tu. Še sem jaz Le, da sem odrasla.

In tudi v letu, ki prihaja bom ostala Alenka, kot jo imam rada. Zložila bom kup perila, skuhala juho in pobožala moje ljubljene. Se stisnila k mojemu možu in mu povedala, da najboljše šele pride.

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, decembra 2017.

comments powered by Disqus