Odkar je bolna moja mami..

Odkar je bolna moja mami..

  • Google Plus

Odkar je bolna moja čudovita mami, mi njeni znanci in prijatelji večkrat rečejo: ”Ne vem, če bi jo poklicala, se bojim, da bi jo motila.” Ob tem vedno obstanem. Nadaljujejo: ”Ne želim ji biti v breme, morda ne bi poklicala ob pravem času.” Še kar gledam vanje. “ Pa potem raje kar tebe vprašam, kako je z mami.” 

To me žalosti. Občutek imam, da se nekateri zdravi ljudje bojijo bolnih ljudi. Verjamem, da ne želijo motiti, verjamem, da ne želijo obremenjevati. A vendar. Ko ne pokličejo, ko ne vprašajo, kako je, jo pustijo samo. Ne dajo ji priložnosti, da bi rekla: ”Danes se ne počutim dobro, pokličem, ko bom bolje.” Ne dajo ji možnosti, da bi rekla: ”Kako lepo, da si me poklicala, kako sem te vesela!” Ne dajo ji izbire, da bi rekla: ”Danes mi je zelo težko, povej mi, kaj se dogaja s teboj, bom malo pozabila na svoje skrbi.” 

Bolni ljudje potrebujejo oporo. Potrebujejo prijazne, naklonjene besede. In potrebujejo možnost, da rečejo, da jim ni do klepeta, da potrebujejo mir.

Tudi Oliver Dragojević je, ko je dal prvo izjavo po diagnozi rekel, da bi mu vsi radi pomagali, on pa potrebuje samo mir.

Spomnim se tega obdobja pri moji mami. Takoj po diagnozi smo bili v šoku. Tiščali smo se skupaj, premlevali, jokali, kričali, si vlivali upanje. Mi družina. To je bil čas za nas.

Sedeli smo v poletnih večerih na naši Rakitni in pili gintonik. Takrat je legel mir med nas in smo se bili sposobni soočiti z boleznijo, ki je udarila med nas. Ko so bile opravljene vse preiskave, zbrana vsa mnenja, opravljene prve operacije in se je začelo okrevanje, smo lahko odprli naša vrata. Da ne bo razumljeno narobe. Že vmes smo obveščali prijatelje, kako je z mami, vedeli so, kaj se dogaja in čez kaj gre. Ampak takrat smo potrebovali energijo in moč. Posebej mami.

In ko je bila bolje, je sama poklicala prijateljice. Vesela jih je bila. 

Mami se bori že dve leti in v tem času se je izkazalo, da mnogi še zmerom ne vedo, kaj bi naredili. Ne vedo ali bi poklicali ali bi samo poslali sms ali bi raje poklicali mene, očeta ali brata.

Po drugi strani pa se bolnik sprašuje, če ga niso vsi pozabili. Zaveda se, da morajo vsi živeti dalje, a on je še vedno tam, sredi zdravljenja, preiskav, strahov in upanja. In to je čas, ko potrebuje prijatelje. Ko potrebuje oporo. 

Zato je prav, če pokličete. Če rečete, kako si, te motim, lahko govoriš, mislim nate, držim pesti, navijam zate, prepričan sem, da boš ozdravela, spijem kozarec vina zate, ti pošiljam dobro energijo, se te spominjam vsak dan… Čas je za vprašanje, če lahko prides na obisk, za katerega spečeš dobro pecivo. Nabereš gozdne jagode in prineseš šopek dišečih k bolniku. Skuhaš marmelado in jo prineseš zraven. Ker misliš na svojega prijatelja, ki ne more po jagode, ne more speči peciva, ne more kuhati marmelade. Mora pa upati, se držati, ne obupati. Mora vztrajati.

Včasih zmanjka poguma, zmanjka moči in takrat vskočimo drugi. Pomagamo, bodrimo, objemamo! Upamo za vse.

Pravi prijatelji ne bodo nikoli dvomili. Vedeli bodo, kdaj poklicati in kaj reči. Brez težav bodo prišli na obisk, z doma pečenim kruhom, ostali nekaj časa in objeli močno v pozdrav.

Razumem tudi tiste, ki se bojijo na obisk k bolniku. S tem morajo priznati, da je nekdo bolan, priznati, da bolezen obstaja in se spopasti s svojimi strahovi pred boleznijo. Razumem, človeško je. 

Še bolj človeško pa je, če greš lahko čez sebe in se postaviš na stranski tir in obiščeš bolnega prijatelja. Mu poveš, da misliš nanj in ga imaš rad. Obljubiš, da boš prišel znova. Ker si ti zdrav in tvoj prijatelj je bolan in te potrebuje.

Hvala maminim prijateljicam, ki mislite nanjo, jo obiskujete in jo kličete vsak dan. Hvala, ker ji prinašate peciva in palačinke in izdelke iz medu, da bi se okrepila. Hvala za prijazne besede in hvala, ker jo imate radi. 

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, novembra 2017. 

comments powered by Disqus