Kako sem šla hujšat, shujšal pa je moj mož

Kako sem šla hujšat, shujšal pa je moj mož

  • Google Plus

Vsakih nekaj mesecev imam preblisk, da moram shujšati. Vajena zame idealnih 58 kg, nazadnje sem jih imela pred štirimi leti, me vsaka sprememba teže silno vznemirja.

Pod stresom glede teže sem torej že štiri leta. K povišanju teže je botrovala hormonska terapija, ki mi jo je predpisala ginekologinja, da bi omilila obolenje maternice, ki ga imam. Teža je šla počasi gor. Najprej čisto potihem, tako, da ni bilo nobene škode, potem malo bolj temeljito, dokler se nisem zavedla, da imam resnično preveč kilogramov. 

Začela sem s hujšanjem, tako kot se spodobi. Uravnala sem obroke, poskrbela za uravnoteženo prehrano, ničesar nisem izločala, ker je to edini način, da lahko po dieti jem normalo naprej in začela z gibanje. V bistvu se ni zgodilo nič. Teža je ostala na isti točki.

 V želji, da zmagam, sem se vpisala na program, kjer sem telovadila in skrbela za prehrano. Plačala sem 800 eurov, izgubila pa sem samo voljo do življenja. Morda je vredno omeniti, da se nisem držala povsem programa. Zaradi gibanja sem imela povečan apetit in sem jedla še več. Eh.

Potem sem pustila vse skupaj. Jedla sem, kar mi je prijalo in pustila, da življenje teče mimo grozot hujšanja in zunanje podobe. Dokler me ni zvil žolčnik. V dveh mesecih sem izgubila 10 kilogramov in bila po operaciji naravnost manekensko vitka. Znova sem imela na tehtnici ljubljenih 58 kg. Med okrevanjem sem se strogo držala zdravniške diete in tako prevozila pol leta, preden sem v usta nesla prvo sladkarijo. Potem je šlo spet navzdol. No, navzgor, če smo natančni. 

Lani sem bila pred poroko prepričana, da mi bo uspelo izgubiti nekaj kilogramov, nevesta pa to… Hja. Mislim, da sem edina nevesta v zgodovini, ki se je pred poroko uspela zrediti in ne shujšati. Ni šlo. Prevečkrat sem šla s prijateljicami na burger in gin tonik. To je bilo silno pomembno, saj smo načrtovale poroko, zaboga! Pa odkrila sem penino in dejstvo, da mi prija, ni dobro vplivalo na mojo težo. Zdelo se je, da moram te mesece pred poroko noro dobro izkoristiti, zato sem to vzela zelo resno. Teža je šla gor in v poročni obleki sem bila silno seksi, je rekel moj mož, ki zna z besedami. To sem lahko požrla, celo brez modrca sem bila, saj ga nisem potrebovala. Poročne slike so krasne in počutila sem se odlično, jedla sem in pila poletne koktalje brez slabe vesti. 

Na poročnem potovanju ni bilo razloga za hujšanje, obujala sva spomine na čudovit večer in hodila na aperitive, prigrizke in vino ob večerih. Domov sem prišla še bolj bohotna, kot sem odšla. 

Potem sem imela dovolj. Res dovolj! To nisem jaz, sem govorila vsem, ko sem si mazala nov kos kruha z domačo marmelado, ki sem jo začela kuhati. Dovolj!  

Poiskala sem program zdravega hujšanja, ki je vseboval telovadbo, pregled pri zdravniku in nutricistu in naju z možem prijavila. “Zakaj jaz?” se je razburjal moj vitek mož, visok 192 cm. “Ker me boš fotografiral, da bom lahko objavljala članke,” sem bila kratka, pozabila pa sem mu povedat, da bo z mano na program prehrane, ker bi sicer moral jesti v drugi jedilnici. 

Sprejeli so naju profesionalno, mi določili program vadbe in prehrane, obiskala sem zdravnika, naredila preiskave, pa obremenitev srca, mož me je fotografiral in spodbujal. Imela sva tri obroke na dan in dve malici, jaz sem imela lahkih 1200 kalorij, moj mož pa 1600 kalorij.  Lačna in utrujena sem se potikala od ene vadbe do druge, moj ljubi pa me je fotografiral, sicer pa počival v sobi. 

Ob koncu tedna sem izgubila 200 gramov, moja ljubezen pa 4 kilograme. Strokovnjaki so mi svetovali, naj se prehrane in vadbe držim še naprej in bom dosegla željen rezultat. Seveda. Malenkost. 

Od takrat je minilo štiri mesece. Jaz sem se zredila 3 kilograme, moj mož jih je izgubil deset. 10 kg!

Samo to bom rekla. Tisti zgoraj ima sprevržen smisel za humor.

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, septembra 2017. 

 

comments powered by Disqus