Mize mojega življenja

Mize mojega življenja

  • Google Plus

Lepo mi je, ko nas je veliko za kuhinjsko mizo. Ko je na njej veliko slastnih dobrot in pijač in ko pogovor teče, žubori, se premika. Rada imam te pogovore, ki jih prekinja smeh in vreščanje otrok. Ljubo mi je, ko gostimo prijatelje.

Spominjam se vseh miz, za katerimi sem sedela in se počutila lepo. Spomnim se tudi tistih, ob katerih mi je šlo na jok.

Ko sem bila otrok, smo hodili na dom moje stare mame, ki je živela na Zdolah, idilični vasici nad Krškim. Posedali smo pod velikim drevesom, za leseno mizo, okoli katere so tekale mačke. Večino časa sem jih vlekla v svoje naročje.

Za manjšo mizo druge stare mame iz Hrastnika, smo kartali do poznega večera. Mama, kot sem ji rekla, je odlično kartala in me naučila kanasto.

Spomnim se mize, za katero sem sedela s fantom, ki mi je povedal, da si ne želi biti več z menoj. Še občutim kepo v grlu, ki se mi je zarinila tako globoko v glasilke, da nisem mogla govoriti. Govoril je in meni so tekle solze vse do gostilniškega prta, na robovih umazanega. Nisem popila breskovega soka in od takrat ga nisem naročila nikoli več. 

Ko mi je umrla teta Marica, smo imeli sedmino. Imela sem sedem let in stiskala sem se k svojemu očetu za veliko mizo, v kulturnem domu, kjer so sedeli žalujoči. Miza se je šibila od potic, piškotov in peciva, a nisem mogla jesti. Bilo mi je nerazumljivo. da so se sčasoma ljudje sprostili in celo smejali. Postajala sem zaspana in velika miza se mi je zdela neskončno velika ladja, ki se je zibala. Zaspala sem v očetovem objemu, ko me je nežno pozibaval.

Na morju sem sedela z moškim, ki ga ljubim, za majhno mizo, na katero so dali sveče, da je vsa žarela. Jedla sva in pila rdeče, dobro vino. Gledal me je tako, kot me ni še nihče in počutila sem se srečno in ljubljeno.

V osnovni šoli sem sedela za mizo skupaj s sošolcem Robijem. Imela smo majhne mize, vsak svojo, ki so se dotikale skupaj in nekako mi je uspelo dobiti del roke v predel med mizama in se uščipniti do krvi. A si nisem upala niti pisniti. Moj oče je bil namreč moj učitelj v 4. razredu in nisem si drznila biti priviligirana. Do konca ure sem držala robček na roki, med odmorom pa stekla k očiju in mu pokazala, roko, modro in krvavo.

Pred tremi leti sem sedela za nenavadno oblikovano mizo, kjer mi je nekdanji šef povedal, da mi pogodbe o sodelovanju ne bodo podaljšali.

Sedela sem mu nasproti, tako dolgo sva delala skupaj, zbirala misli in besede, medtem, ko se mi je paralo v srcu in izpeljala govor, ki je vseboval zahvalo za priložnost, da sem uspela postaviti rubriko, ki je prerastla okvirje, ki sva si jih postavila in postala moj zaščitni znak. Moja blagovna znamka.

Niti solze nisem izpustila. Sem ga pa vprašala, če ima on meni kaj povedati, ko se razhajava, pa je rekel, ne, mislim, da sem ti povedal vse. V moji glavi pa je vrelo: NISI SE MI ZAHVALIL! 

Posebna miza je na sodišču v razpravni dvorani, kjer sva se ločila z mojim prvim možem. Med nama je bilo morje prostora in sodnica, ki je vodila postopek. Na koncu sva oba potočila solze, se močno objela in stisnila. Majhna, grda rjava miza je bila in noge sem morala tiščati ob rob.

Za mizo v lepi restavraciji me vsakih 14 dni čaka moja prijateljica Maja ali pa jaz čakam njo, da si padeva v objem in se polubčkava in takoj padeva v debato, da komaj opaziva ljudi okoli sebe.

Lani sem sedela za eno najlepših miz na svetu. Bila je miza mladoporočencev in jaz sem bila mladoporočenka. Gledal me je, moj mož in govoril: “Kako si lepa.”

Žarelo je moje srce.

Najdragocenejša pa je miza, za katero sedi moja družina. Kot bi posadila srce na vsak stol posebej in ga zibala, tolažila, ljubkovala, učila in se smejala. In ko bodo nekoč odšli za svoje mize, ne bom jokala.

Ne bom. Samo hvaležna bom za čas, ko smo sedeli skupaj. Za isto mizo.

 

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, februarja 2017.

 


Ste poročene in iščete popolno darilo za svojega moža? Končno vam lahko ponudimo darilo, ki je zabavno in poučno obenem ;)

Nova knjiga Kamenka Kesarja Žena ima vedno prav.

kamenko.si


comments powered by Disqus