Prihaja domov

Prihaja domov

  • Google Plus

Jo gledam, mojo mami, tako lepo in zbrano, ko pripravlja mizo in daje na prt jedilni servis in prtičke. Moja mami, ki je vedno urejena in našminkana in ima urejeno pričesko, tudi ko jo obiščem po operaciji. Lase si z enim samim gibom popravi s čela in si z vajenimi kretnjami naredi pričesko. Vpraša me, če je videti zelo slabo in odkimam, ko ji rečem.”Mami, ti ne moreš zgledati slabo.” Nasmehne se s polovičnim nasmehom in oči ji poblisnejo proti meni.

Moja mami je trdoživa Zasavčanka, ki je mojega brata rodila pri rosnih osemnajstih in se zaradi družine odrekla študiju. Vedno je bila neizmerno inteligentna, z velikim talentom za pisanje in šport. Trenirala je namizni tenis in še pred leti ugnala vsakega, ki se ji je postavil na drugo stran mize za ping pong.

Moja mami, ki je bila vedno vitka, čudovita in nasmejana in sem najraje od vsega stekla v njen objem. Dišala je po njej in vanjo sem naslonila svoj nos in vdihnila ta znani vonj.

Zaposlila se je, ko sem imela 5 let in smo živeli v majhni vasici pri Krškem. Veliki Podlog je visoko postavil letvico mojega odraščanja in še danes hrepenim, da bi tudi moji hčerki odraščali na tak način. Mami je takrat delala v tovarni, kjer je dišalo po laku. Spominjam se, da sem šla k njej v službo in sem jo videla, kako je lakirala okvir za okna in imela masko čez usta. Nasmejala se mi je čez okvir in pomigala, naj pridem bliže. Počakala sem jo, da je končala, potem sva skupaj skoraj stekli domov.

Živeli smo v osnovni šoli, kjer je bil moje oče učitelj in sem v šolo hodila kar v copatih, skozi majhen hodnik, ki je povezoval moj dom s šolo. Mami ni bila dolgo v proizvodnji, vodstvo je opazilo, kako sposobna je in so jo preselili v računovodstvo. Potem je napredovala in začela delati v drugem obratu.

Doma smo imeli termoakumulacijsko peč, na kateri sem posedala in znova in znova prebirala knjigo Marjetka ve, kaj je vojna. Obsedli so me partizani in zgodbe sem hlastajoče srkala. A ob 14:20 sem gledala skozi okno, saj je takrat pripeljal delavski avtobus, iz katerega je stopila mami, v belem plašču in belih gležnjarjih, tako lepo je hodila, z nežno šminko na ustnicah. Pričakala sem jo pri vratih in jo močno objela. Moja mami.

Slekla je plašč, se preoblekla in pohitela kuhat. Gledala sem jo, kako mojstrsko je krmilila med lonci in kmalu smo sedli za mizo.

Občudovala sem jo, tako lepo in mlado, kako je skuhala kavo in sta z očijem sedla v dnevni sobi in preklepetala, kaj se jima je zgodilo skozi dan.

Vedno sem bila “preveč” navezana nanjo. To so znali pripovedovati ljudje, ki so nas poznali, sosedi, prijatelji, sorodniki. Ker sem tako močno jokala, če je kam odšla. Ker nisem prenesla, da sta z očijem včasih šla plesat, kar sta najraje delala. Ali ko je avtobus zamujal. Jokala sem kot dež. Bala sem se zanjo. Bala sem se, da bi se ji kaj zgodilo.

Veliko časa je minilo, dokler se ji ni res nekaj zgodilo. Do takrat je bila vedno zdrava, polna energije. Vrt je imela pod nadzorom, dom je bil vedno očiščen, dišeč in poln čudovitih rož. V salonarjih in visokih petah je bila, kadarkoli je kam šla. V ozkih krilih in brezhibno zlikanih bluzah.

Lani pa je zbolela. Nenadno. Nepričakovano. Spodsekalo nam je noge, odvzelo kisih in nas naredilo neme. Mami ne more zboleti! Mami nikoli ni bolna!

Pa je bila. Zelo bolna.Dneve na vrtu so zamenjali pregledi, diagnoze, operacije, terapije. Sončno stanovanje v Krškem je zamenjala za moje ljubljansko domovanje in z očetom sta prebila pri meni osem mesecev. To je bil dragocen čas. Bili smo skupaj. Povezani.

Za njo je bila najprej prva, zelo težka operacija. Čez nekaj dni je sledila druga. Bila je izčrpana, utrujena in slabotna. A lepa. Ko ji je bilo prvič malo bolje, me je vprašala, če si lahko umije lase. Skoraj me je kap. Moja mami.

Potem so sledile terapije. Veliko terapij. Veliko vsega. Tudi zapletov. In počasi je prišla pomlad, ki jo je pričakala v boljšem razpoloženju. Začela se je veseliti moje poroke, na kateri je plesala kot vila. Z očetom sta požela navdušenje svatov in oči so se mi iskrile od ponosa.

Po poroki je morala znova na operacijo in kmalu zatem znova na terapijo.

Pogumna moja Hrastničanka. Močna ženska z najbolj ranljivim srcem.

V tem obdobju sva z mami še bolj povezani, če je to sploh mogoče. Slišiva se nekajkrat na dan, se vidiva, včasih jo spremim na pregled ali posvet k zdravniku. Drugače to počne moj oče. Usklajeno kot najboljša ekipa dihata moja starša skozi zloveščo obolenje, ki sega po moji mami.

Težko sem se sprijaznila s tem, da se je to zgodilo. Iskala odgovore. Iskala moč, pogum, voljo.

Stopila sem k njej v njeno bolniško sobo, le nekaj dni po prvi operaciji, ki jo je povsem oslabila, in jo ujela, kako si maže ustnice z nežno šminko. Skozi mene je stekel slap energije in mi obsijal srce.

Še vedno sem deklica, ki čakam mami, da pride iz službe.  Z nogami bingljam iz peči in berem Marjetko, kako doživlja vojno, vmes glodam jabolko in brišem šipo, da bi bolje videla, kdaj pripelje delavski avtobus. 

Moja mami je na njem. Prihaja domov. 

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, januarja 2017.

comments powered by Disqus