Oprostite, bi vas moral poznati?

Oprostite, bi vas moral poznati?

  • Google Plus

“Heeej,” mi je prejšnji mesec na ulici pomahal vitek moški, stopil do mene in mi stisnil roko. “Kako si, stari?”
“Dobro,” sem odvrnil, ne da bi vedel, s kom se pogovarjam. “In ti?”
“Tudi, stari.”
Prikimal sem. Bil sem tiho.
“In drugače?” je nadaljeval ta nekdo.
“Pa ti, gre, hvala,” sem mu odvrnil. “In pri tebi drugače?”
“Ful dogaja, stari.”
Spet sem prikimal in se nasmehnil: “Me veseli, da se ti dogaja.” Pokazal sem na ženo.
“To je Alenka.”
Upal sem, da se bo predstavil in da bom izvedel njegovo ime. Mogoče se ga bom spomnil.
“Živijo,” je odgovoril moški in ženi stisnil roko, “berem vaju, režim se ko nor, super sta, me veseli, da smo se srečali.”
“Tudi mene,” sem odgovoril in nadaljevali smo vsak v svojo smer.
“Kdo je bil to?” me je vprašala žena.
“Pojma nimam,” sem priznal.

Nekaj kasneje sva v trgovini naletela na znanca, znanega Slovenca.
Znanec je objel Alenko in nato proti meni stegnil roko: “Stari, pa kje si ti?”
“Evo me,” sem se nasmehnil in mu segel v dlan: “Kje si ti?”
“Ma glej me!” Obrnil se je k svoji punci, pokazal proti nama z Alenko in izjavil:
“To sta Alenka in …,” za trenutek je postal, “ma saj se znate sami spoznati in predstaviti.”
Stisnil sem zobe.

Ni minil niti teden, ko sem v centru Ljubljane srečal mlajšo damo. Nisem je spoznal. Ona je spoznala mene.
“Živijo,” me je pozdravila.
Ustavil sem se in bolje pogledal.
“Živijo,” sem ji odzdravil in se nasmehnil. Mislim, da je bila znanka, fotografinja in bil sem vesel. Skoraj bolj vesel, ker sem jo prepoznal, kot zato, ker sem jo srečal.
“Oprosti,” sem nadaljeval, “nisem te spoznal. Si shujšala od nazadnje, ko sva se videla?”
“Zmerom sem takšna,” mi je odvrnila.
“A imaš druga očala?” sem poskusil v drugo.
“Niti ne.”
“Nekaj je drugačnega na tebi, oprosti.”
Končno se je odločila, da mi bo pomagala.
“Kapo imam na sebi, mogoče te to mede.”
Potegnila si je kapo z glave.
Dolgi, ravni rjavi lasje. A ni bila včasih črnolasa in skodrana?
Odkimal sem. Očitno sem jo narobe prepoznal. Ni bila ne znanka in ne fotografinja.
Poslovila sva se.

Štirinajst dni nazaj sem prvič stopil v eno trgovino.
“Lepo vas je videti, gospod Kesar,” me je pozdravila gospodična v trgovini.
Kri mi je zaledenela. Pa ne že spet. Ne morem več. Ne zmorem se več delati, da mi leta niso prišla do živega in da imam spomin vrhunskih prodajalcev.
“Oprostite,” sem skoraj ponižno odgovoril, “ a bi vas moral poznati?”
Gospodična se je nasmehnila.
“Neee, rada vas berem, pa vem, kdo ste.”
Olajšano sem zavzdihnil.
“Hvala bogu,” mi je ušlo.
Razumevajoče je prikimala in dodala: “Sva pa sedem let nazaj nekaj sodelovala pri enem projektu.”
Zenice mi je potegnilo gor pod veke. Bog mi pomagaj.


Ste poročene in iščete popolno darilo za svojega moža? Končno vam lahko ponudimo darilo, ki je zabavno in poučno obenem ;)

Nova knjiga Kamenka Kesarja Žena ima vedno prav.

kamenko.si


comments powered by Disqus