Moja žena nič ne čuti

Moja žena nič ne čuti

  • Google Plus

Moja lepotica ima slepo pego. Nahaja se vzdolž njene desne strani in se aktivira samo, ko vozi moj avto. V cestni terminologiji bi se temu lahko reklo mrtvi kot, s tem, da je pri moji ženi v tem kotu mrtvo vse, kar se nahaja desno od mojega avta.

Z najdražjo sva skupaj okrog osem let. V tem času mi je štirikrat odnesla desno stran avtomobila. Njeno vozilo je v vsem tem času ostalo nedotaknjeno.
O zadnjem, četrtem primeru sem pisal prejšnji teden, ko punca ni nič čutila. Začelo se je pa pred petimi leti.

Prvič ji je uspelo oskubiti enoprostorca in sicer na svoji prvi vožnji z omenjenim avtom. Seveda sem ji zaupal, da bo vse v redu, seveda sem ji dal ključe, seveda so se mi roke tresle, a bolj od vzhičenja, da bo končno začutila moč motorja in praktičnost avtomatskega menjalnika.
Mojstrica hitre vožnje se je vesela kot metuljček odpravila iz Rakitne. Dobro uro kasneje je priletel sms.
“Dragi moj, oprosti, oprosti, ne upam si priti domov.”
Skozi glavo so mi letele grozovite misli. Komaj sva se dobro ujela v življenju in seksu, pa je uspela naleteti na boljšega od mene. Je bil bogatejši? Lepši? Boljši v postelji? To zadnje sem črtal, ker v tako kratkem času nista mogla. Ali pač?

“Povej, srce.” Poklical sem jo, se mi je zdelo edino prav, obenem sem želel po njenem glasu oceniti, če gre za ljubezen ali samo za seks.
“Malo sem podrgnila avto, ta podzemna garaža je res nerodno zgrajena, tako na ozko, vse sem naredila prav, potem se je pa kar zgodilo, saj je samo avto,” je hlipala v telefon.
Stal sem sredi dnevne, s telefonom v roki. Avto mi je ruknila? Zakaj se ni raje dala dol s kom, kot to počnejo vse normalne ženske?
Ko se je prestrašena srnica pripeljala pred hišo, sem stopil do avta. Desna stran je bila razbita od prvega do zadnjega blatnika. Malo je podrgnila avto? Malo!?

Leto kasneje mi je iz Ljubljane sporočila, da je z mlajšima čebelama na poti na Rakitno, naj jo počakam pred hišo in ji pomagam, ima veliko težkih vrečk iz trgovine.
Videl sem jo, kako se je pripeljala po dovozni cesti in na tesno in naglo zavila desno pod lesen nadstrešek. Čez celo vas se je zaslišalo škripanje pločevine ob les. Avto se je z desnimi zadnjimi vrati zagozdil v lesen tram. Punci v avtu sta imeli oči, velike kot nojevo jajce. Žena je stopila ven, pogledala naokrog in mirno izjavila:
“Kesar, ta avto ne gre naprej, ga lahko prosim ti parkiraš?”

Mislim, da je bil po tej prigodi eno leto mir v hiši, do enega popoldneva dve leti nazaj, ko me je najdražja obvestila, da sva trenutno brez avta, a naj ne skrbim. Vse je uredila in serviser Borut je bil zelo prijazen z njo. Tudi stroške bo sama plačala, je rekla.
“Kaj se je pa zgodilo?”
“Glej, Kesar, najprej naj nama bo jasno, da nisem jaz kriva, ok? Čisto normalno sem želela odpeljati iz parkinga, pa ni šlo, ker si včeraj čisto narobe parkiral avto. Kdo te je sploh naučil, da avto parkiraš tako, da ga ne morem iz prve odpeljati s parkinga?”
Gledal sem jo z izbuljenimi očmi. Tisti dan sem bil sto kilometrov vstran! Kako naj bi bil jaz kriv? A ne more temeljito preveriti okolice, preden spelje, tako, kot to jaz počnem? A ne more najprej temeljito razmisliti, kako bo odvila volan, tako, kot to jaz počnem? Kri mi je butnila v glavo in najdražja je to opazila.
“Srce, poslušaj me zdaj dobro. Borut iz Subaruja mi je rekel, da bo vse v redu in naj ne skrbim. Predvsem mi je pa rekel, glede na to, kakšen avto si ti nazadnje pripeljal k njim, da imam v dobrem veliko razbitih vrat.”
Utihnil sem. Imela je prav. Res, da sem samo enkrat razbil avto. Ampak razbil sem ga temeljito. Totalko.

Foto: Mavric Pivk za Ona Plus
 
 

Preden Kamenko blog javno objavi, ga pošlje tistim, ki so naročeni na njegove zgodbe po emailu in ti ga dobijo nekaj ur pred ostalo publiko. Če se želite naročiti na Kamenkov blog, lahko to storite na spodnji povezavi. https://bit.ly/2B9Yx3u

 

 


Ste poročene in iščete popolno darilo za svojega moža? Končno vam lahko ponudimo darilo, ki je zabavno in poučno obenem ;)

Nova knjiga Kamenka Kesarja Žena ima vedno prav.

kamenko.si


comments powered by Disqus