Tatoo

Tatoo

  • Google Plus

“A narediva kratko pavzo?”
Vprašanje je bilo zelo na mestu. Mislim, da zadnjih nekaj minut nisem dihal, ustnice sem imel bele in solze so mi nekontrolirano tekle po licih.
Prikimal sem. Nisem imel dovolj moči, da bi iz sebe spustil kak glas.
“Te pa opozarjam,” je nadaljeval mirno, skoraj očetovsko, “da bo po pavzi huje, kot je zdaj.”
Skomignil sem z rameni. Bilo mi je vseeno. Bolečina, ki sem jo trenutno prenašal, je bila na meji tega, kar zmorem.
Mojster se je nasmehnil, odložil tattoo mašino, vzel v roke krpo in mi med lopaticama čez hrbtenico obrisal črnilo in kri.
“Še ena ura dela je pred nama.”
Hlastal sem po zraku in si s preznojenimi dlanmi brisal solze. Trenutki brez bolečine, ki se je rezala vame, so bili vredni zlata. In nisem bil prepričan, da bom vzdržal do konca. Za mano sta že bili dve uri trpljenja, bil sem na robu pobega.
“Bova nadaljevala?”
Nadaljevala? Pogledal sem na uro. Deset minut je minilo od zadnjega vboda. Spomnil sem se šale o minuti, ki je pred vrati veceja daljša od tiste na školjki. Kislo sem se nasmehnil. Kaj bi zdaj dal za poln mehur in najdaljšo minuto pred straniščem.
“Dajva.” Zajel sem zrak, zaprl oči in si predstavljal, da je med mano in bolečino debel, neprebojen, armiran betonski zid. Mašina je zabrnela. Prvi vbod v razbolelo kožo na hrbtenici mi je razbil namišljeni beton v zračne mehurčke in se zaril direkt v možgane. Nehote sem zacvilil, oči mi je obrnilo navzgor, odprl sem usta, da bi nekako prišel do zraka. Oprijel sem se stola. Prsti so se mi pobelili, z nohti sem zarezal v plastiko na naslonjalu. Sam sebe sem pošiljal nazaj tja, od koder sem prijokal na ta svet in večkrat preklinjal trenutek, ko sem se odločil za ta poseg.
Naslednje ure se ne spomnim.

Tattoo, ki sem ga po treh urah bolečine zagledal v ogledalu, me je očaral. Bil sem srečen in zadovoljen. Verjetno tudi zato, ker me ni več bolelo. Usedel sem se v avto in se odpeljal proti domu. Najprej nisem bil sposoben razmišljati, nisem imel energije. Nekaj kilometrov kasneje sem prvič globoko zavzdihnil, odkimaval z glavo in se samemu sebi cinično nasmehnil. Saj nisem normalen. Po treh urah bolečin in solz je bila moja prva misel ta, da moram čim prej poklicati mojstra in se dogovoriti za novo stvaritev.


Ste poročene in iščete popolno darilo za svojega moža? Končno vam lahko ponudimo darilo, ki je zabavno in poučno obenem ;)

Nova knjiga Kamenka Kesarja Žena ima vedno prav.

kamenko.si


comments powered by Disqus