Hofer in Lidl: Vse je igra

Hofer in Lidl: Vse je igra

  • Google Plus

Nedavno sem nekje na družbenih omrežjih naletel na žolčno pritoževanje kupcev čez hitrost blagajničark v trgovinah Hofer in Lidl. Da jih spravljajo v stres, da nimajo časa zložiti izdelkov v nakupovalno vrečo, da jih ne brigajo njihove norme, da namerno zlagajo stvari v vrečo bolj počasi in še počasneje iščejo kreditno kartico, da bi ja pokazali in dokazali, da pa njih noben ne bo jebo. Odločil sem se primakniti svoj lonček in s spodnjo zgodbo pomagati vsem ubogim dušam, ki jih takšna situacija spravlja ob pamet, pa mogoče tudi tistim, ki so pripravljeni pustiti svoj ego tam, kjer vzamejo nakupovalni voziček, pa rabijo idejo, kako to storiti.

Stal sem na blagajni trgovine z novo paradigmo nakupovanja in opazoval ovčice pred mano, kako so se počasi premikale proti tekočem traku, ki je neutrudno in sinhrono s piskom blagajne vlekel kup izdelkov proti blagajničarki. 

“Dvajset evrov in petnajst centov,” je utrujeno izgovorila blagajničarka, z enim gibom roke pred kupko potisnila terminal za kartico in z drugo roko kot kretničarka na železnici premaknila eno deščico, s katero bo izdelke nove stranke preusmerila na drug del pulta. Gospa, ki je plačala svojih dvajset evrov in petnajst centov, se je opravičujoče obrnila proti nam, skomignila z rameni, se obrnila k svojemu možu, ki se je trudil z zlaganjem izdelkov v vrečko in mu zasikala:
“Ljudje čakajo, nehaj se obirati.”
Mož, gospod blizu sedemdesetih, je pokimal, v veliko vrečo položil še zadnji izdelek, blagajničarki zaželel lep dan, se umaknil naslednjemu kupcu, ki je čez njega že jemal svoje izdelke in se počasi odpravil za ženo proti izhodu.

Sam sem, stoječ v vrsti, razširil roke in jih podprl v bok. Kot bi šel na strelski dvoboj, s to razliko, da sem jaz roke držal tako samo zato, da je pod pazduhe prišlo dovolj zraka, ker sem zašvical vse dol do sramnih dlak. Gledal sem najprej svoj voziček, nato svojo najdražjo. Opazila je mojo stisko.
“A ti pomagam kaj na trak zlagati?”
“Ne,” sem skoraj panično zakričal, “vse moram imeti pod kotrolo, vse v pravem vrstnem redu.”

Takrat sem, naivnež, mislil, da je edini ključ do uspeha hitrost zlaganja izdelkov v vrečko. S sabo sem imel dve največji in najdebelejši vreči, obe v levi roki, na tekoči trak sem izdelke zložil sortirane glede na težo, se postavil za blagajno, globoko vzdihnil … piiip, piiip, piiip, piiip … 

Do takrat še nikoli nisem zmagal v tej tekmi. Frustracija je bila celo tako velika, da sem se odločil nekaj časa obiskovati samo lokalni Mercator, kjer sem kot tretji v vrsti na blagajni le iz pogovora blagajničarke s kupci izvedel vse o piščancih, lokalni politiki, škarpo za hišo, ki se je nagnila zaradi smrekovih korenin, pa da imajo v kmetijski zadrugi popust na paradižnikove sadike, kar bi se splačalo, če bi bile volovsko srce, ampak so one bolj vodene sorte, pa bi morala biti res dobra cena, da bi se splačalo skočiti v zadrugo po nakup.

A nekega dne sem imel dovolj. Odločil sem se, da bom razbil sistem. Da bom našel način, kako prinesti zmago domov, a da bo še zmerom vse legalno in pravično.

Naredil sem si načrt in z velikim vozičkom pred sabo ponosen nase stopil v trgovino. Vrečke sem pustil v avtu, odločen, da bom izdelke prelagal na parkingu. Taktika je bila namreč dosti enostavna. Ukiniti korake, ki mi jemljejo čas, kot je zlaganje v vrečke in dodati korake, ki upočasnijo blagajničarko. 

Zapodil sem se med police, nakupil vse, kar sem želel in dodatno v voziček navrgel še nekaj taktičnih izdelkov za upočasnjevanje skeniranja izdelkov.

S polnim vozičkom sem se postavil v vrsto na blagajni, ponovno malo razširil roke, ker zdaj sem švical od pričakovanja, če mi bo uspelo. Pogledal sem nazaj po vrsti in zadovoljno prikimal. V vrsti je stala ena mlada, lepa, temnolasa mlajša ženska, kar pomeni, da bom pred njo ziher izpadel frajer. Za njo je stal en tip, ki je bil visok in vitek in lep in mlajši od mene, pa več mišic je imel. Če se boriva za pozornost temnolaske, ga bom s svojo taktiko povozil. Pa tip je imel v roki šestpek piva. Halo? To je za bejbe najmanj seksi zadeva ever. Za tipom je stala starejša gospa, v roki je držala eno škatlo jajc. Stopil sem do nje, jo povabil predse, da ne čaka predolgo. Že samo s to potezo, pa če bi bil samski in če bi kaj hotel, bi bila temnolasa bejba moja.

Premaknil sem se do tekočega traku. Globoko sem zavzdihnil in si rekel:
“Kamenko, ti to zmoreš. Samo naredi tako, kot si načrtoval in zmaga bo tvoja.”

Izdelke sem položil na tekoči trak in čakal starejšo gospo, ki sem jo spustil naprej, da je preštela cente v roki in plačala svojih dvanajst jajc. Blagajničarka je gospe dala račun, se obrnila k meni, mi zaželela dober dan …

Na rahlo sem odrinil starejšo gospo, ker mi je bila na poti, je še stala tam in preštevala kovance, ki so ji ostali v roki. Postavil sem se z obema nogama trdno v širino ramen, se rahlo sklonil kot golman pred penalom, ko se je pričelo.

Piip, piip, piip … pet izdelkov sem s kontroliranimi gibi vrgel v voziček, šesti je bila solata, ki jo je bilo treba tehtati in takoj za solato banane, ki jih je prav tako bilo treba tehtati. Hehehe. Novih pet izdelkov in vrečka s paradižnikom. Pa spet pet izdelkov in sedem kajzerc.
“Gospod, sedem jih imate?”
“Uf, ne vem, a lahko prosim še enkrat preštejete?”
Sedem je res tako glupa številka, da sem pričakoval, da me bo vprašala.
Novih pet izdelkov in kot zadnji izdelki še en šop banan, ki jih je bilo treba tehtati in dva različna pekovska izdelka v eni vrečki.
Zmagal sem!!!
Ponosno sem se zravnal, se nasmehnil temnolaski, ki me je občudujoče gledala, še malo z boki potisnil vstran starejo gospo z jajci, ki je še zmerom stala tam in z roko segel v zadnji žep.

“Sedeminšestdeset evrov in petinpetdeset centov.”
Gledal sem blagajničarko kot tele v nova vrata.
Blagajničarka je gledala mene.
“Kartica ali gotovina?”

Požrl sem slino.
“Denarnico sem pozabil v avtu.”
Temnolaska je zavila z očmi in se obrnila k tipu, ki je stal za njo.
Starejša gospa z jajci, ki sem jo spustil naprej, me je nežno prijela za roko in prijazno delaja:
“Hvala, da ste me spustili.”

comments powered by Disqus