Srečanje s plastičnim kirurgom

Srečanje s plastičnim kirurgom

  • Google Plus

Ok, tako je bilo, kot bom napisal in skoraj nič drugače. Moram povedati, dati iz sebe, pa še žena mi je zagrozila, da se mi ne piše svetla prihodnost, če iz tega ne napišem zgodbe. Ker bi se rada spet malo zabavala na moj račun. Rad jo imam, zato sem ji ustregel.

Danes sva se dobila na kavi z Igorjem Višnjarjem. To je tisti plastični kirurg, ki je uspešen, pa še zgleda u pičku materinu dobro. Z ljubeznijo mojega življenja sva prispela prva v kafič, a še preden sva se usedla, je vstopil on. Z blestečim nasmehom, divje neobrit in širokoramen je stopil do moje ženke in jo objel. Najdražja ni zmogla skriti nasmeha na njenih ustnicah. Jaz sem štel sekunde njune bližine. Še kak trenutek dlje bi se objemala, bi začel gledati na koledar.

Potem se je obrnil k meni in mi stisnil roko.
“Zelo me veseli, da se ponovno srečava,” je rekel in dodal, da me bo pa objel, ko se bova poslovila. Ni se mi zdelo prav. Najprej zato, ker naju ni obravnaval enakopravno, pa še objem na koncu pelje v svetlo prihodnost samo, če se zgodi pred vrati stanovanja. Mojega ali njegovega. Mislim, njenega.

A priznam, da sem razmišljal hitreje, kot sta se moja žena in Igor odzivala. Hitro sem stopil na drugo stran mize in Igorju pokazal na sedež zraven Alenke.
“Usedi se tja, k moji ženi, si te zasluži,” sem začivkal in obenem kalkuliral, da bova verjetno kar nekaj časa oba z ženo buljila vanj in kaj kurca, naj njo vrat boli, ko bo gledala na desno, jaz se mu bom nasmihal čez mizo, naravnost.

Usedel se je in si slekel črn pulover. Žena se je presedla. Jaz sem otrpnil. Sedaj je imel oblečeno črno telirano majico na V izrez s kratkimi rokavi, iz katerih so se videli hudi bicepsi. Bil sem besen nanj.
“A hodiš na fitnes?” sem ga vprašal in poskusil skriti ta svoj bes.
“Ne, tak sem po naravi,” se je nasmejal kot pomlad, navrgel eno anekdoto v tej smeri in popravil svojo izjavo v “dvakrat na teden grem pa res, da ostanem v formi.”
Žena se je obliznila, jaz sem komaj požrl slino.

Naslednjo uro nimam pojma, o čem smo govorili.
Žena je rekla, da Igor ful lepo diši. Ne bi vedel, je bila miza preširoka, da bi pridišal do mene. Sem se pa ves čas primerjal z njim. Nisem našel ene stvari, kjer bi ga prekašal. In če bi si skočila v lase, da bi po moško ugotovila, kdo med nama je frajer, nisem prepričan, da bi srnica stopila na mojo stran. Prej na mojo glavo.

Ko smo se poslavljali, je iz vrečke, ki jo je prinesel s sabo, potegnil dve knjigi. Mojo knjigo (če mu jo lahko podpišem) in svojo, ki nama jo je podaril. Zelo pozorno od njega. Midva z Alenko nisva imela nič zanj.
Medtem, ko sem razmišljal, kaj lepega naj mu napišem v posvetilo, je Igor vzel v roke črn flomaster, odprl svojo knjigo in rekel, da bo napisal posvetilo samo Alenki, ker se mu zdi to bolj prav.
Zalila me je jeza. V tem afektu sem tudi sam vzel v roke črn flomaster in svoje posvetilo naslovil na njegovo ženo ter pripisal svojo telefonsko. Naj se grize.

Res me je objel na koncu in bi s tem lahko celo malo popravil vtis, ki ga je pustil pri meni, a je bil objem krajši od tistega z mojo ženo.

Iz kafiča sva šla v popolni tišini. Jaz sem mrko gledal predse, žena se je smehljala. Kot se je kdaj nekoč smehljala zaradi mene. Ko je videla, kaj se mi roji po glavi, me je ustavila, na rahlo poljubila in me potolažila:

“Si pa višji od njega.”

Če si želite prejeti zgodbo na email, se pridružite več kot tisoč naročnikom, ki ne želijo zamuditi dobre in zabavne zgodbe. Kliknite tukaj.

comments powered by Disqus