Nisem vedel

Nisem vedel

  • Google Plus

Sedim na kavču, prijetno utrujen, s kozarcem viskija v roki. Nekaj ur nazaj sva z najdražjo in obema čebelama vedrili na pikniku pod klobuki revije Zvezde, tiste revije, ki naju je z mojo najsvetlejšo zvezdo določila za starša v pričakovanju in s tem v najino življenje vnesla svojstven koktejl nelagodnosti in zabave.

Ne vem, koliko ljudi je bilo na pikniku. Na oko bi rekel okrog tristo bolj znanih (čudovita Nina Gazibara, Bilbi, Trkaj, Challe Salle, Maja Štamol, Gianni Rijavec, moja srnica …), trenutno znanih (Masterchef tekmovalci, pa iz onega bolj obilnega šova tekmovalci, pa iz tiste druge televizije tekmovalci) in manj oziroma skoraj neznanih (bi napisal kakšno ime, a razen mojega ostalih žal ne poznam, tiste, ki jih pa poznam, jih pa ne bom napisal, ker mogoče sodijo višje po lestvici, pa da ne zajebem).

Sam prihod na sceno sta zaznamovali dve stvari.
Prva so bile napolitanke s čokoladnim namazom in jagodami ter opravičevanje urednice in fotografa za storjeno napako. Oboji smo se strinjali, da dobri čevapi vse rešijo. In smo se odpravili proti omenjeni rešitvi. Z napolitanko v roki.
Druga stvar, ki je zaznamovala naš prihod, so bili meni znani in manj znani obrazi, ki so se mi predstavili, mi povedali, da me berejo, da so prebrali, da ne bom več pisal nedeljskega bloga in da jim je žal, a da me razumejo. 

Prejšnji teden smo se cela firma Adrema (za vse, ki me samo berejo in ne vedo nič drugega o meni – že enajst let imam izjemno firmo za marketing. Izjemno predvsem zaradi ljudi, ki s(m)o tam zbrani) … skratka, prejšnji teden smo se cela firma odpravili na Playboyevo zabavo ob 200. izdaji revije. Spet za vse, ki me berete samo na blogu – eno leto sem pisal kolumno pri tej reviji. A to je že druga zgodba, kjer bi bilo kaj za povedati.

Pa da me spet ne odnese. Prišli smo na zabavo. Naš prihod tja sta prav tako zaznamovali dve stvari. Prva je ta, da sem bil oblečen podobno kot Alen Kobilica, s to razliko, da je njemu vse, kar je imel na sebi, dosti bolje stalo in pa to, da sem jaz to opazil, on pač ne. Ja vem. Črna šala. Na srečo se z Alenom poznava. In on pozna vse črne vice o invalidih, jaz samo enega. Druga stvar, ki je zaznamovala naš prihod tja … jap. Da se ne ponavljam. Veliko njih, znanih, manj znanih obrazov, veliko bralcev, veliko obžalovanja, veliko razumevanja.

Nisem vedel. Namesto “Mene ne bo noben jebo” je to moj novi tag. Nisem vedel. No, seveda sem videl številke. Tudi 30 in več tisoč na zgodbo pri meni in moji pisateljski menadžerki. A posebnost pisanja bloga je ravno v tem, da ne veš. Pišeš, zgodba zakoraka v svet in ti je nimaš več v lasti. In ne veš, kje je in kaj se z njo dogaja. Teden za tednom. Nedeljo za nedeljo. 

S knjigami je drugače. Vsake toliko grem v kakšno knjižnjico po Sloveniji in predstavim svojo knjigo. Tam sedijo ljudje iz krvi in mesa. Ljudje, ki so knjigo prebrali. No, enkrat je eden tam sedel, pa ni vedel, zakaj tam sedi. Ni vedel. Kot jaz. Nisem vedel. Blog nima tega. Blog je oblak. 

Zakaj to pišem? Omenjeni zabavi sta moje pisanje bloga prizemljili, mu dali kri in meso, čustva, imena, obraze. Odkrite stiske rok in objeme. Zahvale. Ti obrazi so mojemu blogu dali obraz. Nasmejan, zadovoljen obraz.

Jebeno težek dan. Sedim na kavču, utrujen. Kozarec z viskijem je prazen. Kot je prazno moje prepričanje, da sem storil, kar sem moral storiti. Slišal sem za odtegnitveni sindrom. Stanje, ko se pisec preneha hraniti s snovjo, na katero so se možgani navadili. Koliko časa bo trajala abstinenčna kriza? Sem načelen tudi, če vsake toliko vseeno enega prižgem?

comments powered by Disqus