Deset let na beli dieti

Deset let na beli dieti

  • Google Plus

S sodelavci smo sedeli na kosilu. Bili smo lepo oblečeni. Obleka, srajca, kravata. Namenili smo se na poslovni dogodek. Sodelavec, ki naj bi tam predaval, si je posebej za to priložnost kupil čudovito novo kravato, novo obleko in novo srajco. 

V restavraciji se je usedel na konec mize in naročil lazanjo.
Natakar je prinesel hrano. Sodelavčevo lazanjo je postregel v keramični posodi, direkt iz pečice. Sodelavec ga je prosil, če lahko keramično posodo položi nekaj vstran od njega. Pokazal je na svojo lepo obleko. “Da se ne umažem.” Natakar je posodo postavil, kot mu je sodelavec naročil. Vsi za mizo smo občudovali njegovo razmišljanje. Bil je starejši in izkušenejši od nas.

Preden je natakar položil ostalo hrano na mizo, smo slišali sodelavčevo kletvico. Vsi okrog mize smo se zagledali najprej v njegov prestrašen obraz, nato v smer, kamor so gledale njegove oči. V lazanjo. Na kateri je povrhu zelo hitro rasel sirov mehur, napolnjen z bešamel omako. Preden se je sodelavcu uspelo premakniti, je mehur počil. Koščki lazanje so se razleteli po njegovi novi kravati, novi srajci, novi obleki.

Dobrih deset let nazaj, na pričetku svoje samostojne poslovne poti, sem po koncu dolgega poslovnega sestanka na večerjo povabil enega prvih poslovnih partnerjev. Restavracija, ki sem jo izbral in zdaj več ne obstaja, da bi jo lahko linkal, je bila znana po domačih jedeh in intimnem ambientu, takšnem, kjer sta bila tempo glasbe in moč luči v obratnem sorazmerju s ceno ponujenih jedi. Zgodba z lazanjo je bila še živa, zato sem naročil samo zrezek s kuhano zelenjavo. Mogoče tudi zato, ker sem šparal. Ne spomnim se več tako natančno. Nekje vmes med obrokom se mi je zazdelo, da mi je v ustih manjkal kanček sočnosti. Naredil sem si solato in jo zabelil z najboljšim bučnim oljem. Po koncu večerje smo se poslovili.
Doma sem stopil pred ogledalo. Bela srajca, ki sem jo imel na sebi, je bila polna temno zelenih pik.

Letos mineva deset let, odkar sem se navadil jesti solato brez kakršnihkoli začimb. Torej naravno, eko, bio. Kot bik na paši. Letos mineva deset let, odkar oblečen v poslovno obleko ne jem špagetov, čuftov, sarm, polnjenih paprik, obar, golažev, juh in rdeče pese. To jem le takrat, ko sem oblečen v zguljene temne majice in za vsak primer z eno rezervo v nahrbtniku.

Prejšnji mesec sva se s sodelavko odpravila na kosilo. Bil sem lepo oblečen. Jedel sem dunajca s krompirjem in nezabeljeno solato. Sodelavka je tolkla purana v omaki s pirejem. košček purana ji je iz ust padel v omako in jo poškropil po bluzi. Skoraj sem zlezel pod mizo od smeha. Sodelavka je mlajša, jo bo že srečala pamet.

Pred nekaj meseci sem za pisarno kupil veliko ogledalo. Pisarna je zelo svetla. S sodelavko sva se vrnila iz kosila. Pogledal sem se v ogledalo. Čez belo srajco sem imel tiste znane rjave pike. S prstom sem potegnil čez največjo packo in prst polizal. Ni bilo dvoma. Puranja rjava omaka. Sodelavka je skoraj zlezla pod mizo od smeha.

comments powered by Disqus