Življenje mučenikov

Življenje mučenikov

  • Google Plus

Sedim na kavču in skozi veliko okno gledam smrekov gozd. V levi roki držim frakelj, v katerem počiva domači travnati zvarek, v desni velik kozarec vode, da se me ne prime prehitro. Razmišljam, kje je šlo narobe. Gledam svojo kraljico. Mirno spi na kavču. Njej je lepo. Pojma nima, kaj sem si zakuhal. Njej je pač lepo.

Šibak sem na želje svoje najdražje. Zelo šibak. Samo po sebi to ni težava. A moja srnica se zelo hitro navduši nad idejami in stvarmi in mi to tudi takoj pove. Meni se pa zdi, da moram v tistem trenutku skočiti in ji željo izpolniti. Pa ne samo izpolniti. Zadevo moram preučiti, izbrati najboljše za ceno, ki sem jo pripravljen plačati, stvar izpeljati, se naknadno dodatno izobraževati in situacijo sproti izboljševati. No, tukaj je nastala težava. Želja moje žene ni ne konca ne kraja.

Nekaj let nazaj si je lepotica zaželela majhne lučke v dnevni sobi. “Gilmore Girls imajo takšne majhne lučke,” mi je rekla. Preštudiral sem na kilograme literature o pravilni osvetlitvi prostorov. O luksih in vrstah žarnic vem vse, ne znam pa obrezati smrek, ki s svojimi z vejami silijo v moj osebni prostor. In kot se za vzornega moža spodobi, sem iz vseh sob vrgel velike stoječe luči in jih nadomestil z majhnimi. Ker majhne lučke ne morejo stati na tleh, sem kupil nekaj klubskih mizic. Tam, kjer ni bilo prostora za mizico, sem lučke pritrdil v steno. Ker majhnih lučk “ni nikoli dovolj”, bi rekla moja sreča, sem po stenah in stropovih napeljal še vse novoletne lučke, ki smo jih imeli pri hiši. Trenutno imamo samo v dnevni sobi deset majhnih lučk, novoletnih sploh ne štejem. Vsak večer potrebujem nekaj minut za obhod vseh stikal.

Pred časom si je moja skrbna ženka zaželela robotskega sesalca. Da jo dom pričaka čist kot v pravljici. Preštudiral sem vse iRobot serije, njihove krtače, volumen koša za smeti, moč baterije, možnost upravljanja z aplikacijo … in seveda, ker nisem in ne morem biti polovičar, kupil najdražjega. Moja izbranka se od takrat lepše pogovarja z njim kot z mano.
“Ja, kje si, lupči moj, kaj si popapcal, pokaži, odpri svoj gobček, ja moj kabelček za telefon si našel …”
Ni ga našel! Spizdil ga je in ga hotel požreti, pa si ga ujela na delu! Vsak večer hodim po vseh sobah in iz tal odklanjam ovire, ki bi njenega lupčka ovirale pri njegovem jutranjem garaškem delu.

Pred časom mi je ljubezen mojega življenja povedala, da obožuje orehovo potico. Kot pravi moški, ki ljubi svojo žensko, sem preštudiral nešteto receptov, dodane vrednosti vsake posamezne sestavine, spekel orehovo potico celo z espresso kavo, ker mi je moja mama tako svetovala, nosil potico sosedom, da jo probajo in podajo mnenje in povedo svoje recepte, guglal recepte starih mam in trike …
Nekaj zatem mi je čudovita moja sporočila, da je ponovno na neki dieti in da ne je več sladkorja.

Pred časom je lepotica želela obuditi spomine na mladost in se zagnala v družabno pitje gintonica. Preštudiral sem vse gine in vse tonike, temperature, trike, nasvete. Pol leta po tem jo je minilo, se je pa navlekla šampanjcev. Spoznal sem vse šampanjce, ki se dajo kupiti pri nas, kupil nekaj najboljših in nekaj poceni, a dobrih in jo zalagal z njeno novo ljubeznijo, dokler se ni odločila, da je čas za odkrivanje Cabernet Suvignona. Spil sem zaloge šampanjca in med tem pregledal vse proizvajalce Caberneta v Sloveniji, ji pripeljal domov samo najboljše, nakar je odkrila … konjak. Vrgel sem se v branje o konjaku in ob tem praznil steklenice rdečega, ki so ostale iz njenega prejšnjega “zakona”. Višek žgane zgodbe je dosegel v trenutku, ko si je najdražja zaželela posebno mizico za žgane pijače, kot jih je videla v restavracijah. Našel sem eno mizico, jo pokril z lepim prtom in nanjo položil vse, kar sem našel doma. Draga me je pohvalila in mi v isti sapi sporočila, da je na neki novi dieti in da ne bo več pila alkohola. Zdaj sem edini v družini, ki pije trdi alkohol. Otroci me že gledajo postrani. Naj se zgledujem po svoji angelski ženi, mi pravijo. 

V vseh teh letih, odkar sem s svojo ljubeznijo, sem postal strokovnjak za razsvetljavo, gospodinjske aparate, kuharijo, diete, koncerte, hrvaško obalo, mobilne hiške, dimljene ribe, lahke sire, miniaturne moške spodnjice, alkohol in pisanje prošenj banki za povečanje limita in pridobivanje vedno novih potrošniških kreditov. To zadnje me še posebej mori. Pa ko sem ravno mislil, da sem splaval iz hudega, se je nekaj dni nazaj moja dišeča roža stisnila k meni.
“Dragi, veš, kaj bi si res želela?”
Mrak mi je padel na oči.
“Kaj, srce?”
Poljubila me je, kot zna samo ona poljubiti in mi na uho zašepetala:
“Omarico in one lepe škatlice za shranjevanje nakita.”

Če želiš, ti lahko pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo. Vse, kar moraš narediti je, da vpišeš svoje ime in email tukaj.

 
 
comments powered by Disqus