Eno darilo še nikoli ni bilo dovolj

Eno darilo še nikoli ni bilo dovolj

  • Google Plus

Čudovita ženka se je sredi dnevne sobe nenadoma obrnila k meni, se zmagovalno nasmehnila, dvignila roke visoko v zrak in zaklicala:
“Imam idejo za darilo!”
Prekrižal sem se, kot se ateist prekriža vsakič, ko ve, da jih bo fasal, in se poskusil umakniti in zakleniti v kopalnico. Ni mi uspelo. Kot blisk se je pojavila ob meni. Sedaj sva bila oba zaklenjena v kopalnico. Nisem imel kam.
“Povej mi, srce moje, svojo idejo,” sem bil kar se da prijazen. Na koncu dneva je šlo za darilo za nama ljubo prijateljico.
Vrelka idej me je objela, stisnila k sebi in mi pričela razlagati, kako genialno se je spomnila in da sva iz hudega ven.
“Poslušaj, Kesar, pokličiva Manco in Shonyja, ko špilata dalmatinske, pa naj prideta na rojstni dan kot presenečenje! Pa nikomur ne poveva, pa kar prideta in bo čustveno in midva imava darilo!”
Bila je vsa iz sebe. Tudi jaz. Po eni strani sem skakal od veselja, ker se je res dobro spomnila, po drugi sem pa, kot izkušen moški vedel, da me nekje zadaj čaka past.
“Čestitam, srce, čudovito si se spomnila, hitro ju pokliči, rezerviraj dan, to bo najino darilo, res super,” sem hitel zapirati to debato, v strahu pred vprašanjem, ki se pojavi vedno, ko gre za darila. Vedno. Res vedno. In se je. Minuto za tem, ko sva se odločila,kaj bo najino darilo.

“Ampak, Kesar,” se je pričelo, “kaj bova pa nesla na zabavo?”
Globoko sem zavzdihnil in se obupan vsedel na zaprto straniščno školjko.
“Zakaj bi kaj nesla, kraljica moja, saj bosta prišla Manca in Shony.”
“Ja, ampak ona ne bo vedela, da bo prišlo takšno darilo, midva se bova pa pojavila na vratih brez darila!”
Njen komentar je imel nekaj logike v sebi, prav tako jo je imelo moje vprašanje:
“Ampak, če potem vseeno kupiva darilo zanjo, zakaj bi prosila Manco in Shonyja, da prideta?”
Moja najljubša žena je stopila korak nazaj in me pogledala zelo postrani.
“A ti to resno?”
Sklonil sem glavo, vstal z zaprte straniščne školjke in potegnil vodo. Moč navade. Tudi roke sem si umil. Vseeno mi je bilo, pri debati o darilih nisem še nikoli zmagal in tudi zdaj ne bom.

Rojstnodnevni dogodek je izzvenel tako, kot je moja lepotica pričakovala. Prijateljica je bila vesela tako Mance in Shonyja kot zapestnice Rebecca.

Nekaj dni kasneje se je seksi mačka ponovno pojavila pred mano, visoko dvignila roke in zaklicala:
“Kesar, vem, kaj mi boš kupil za Novo leto!”
Tokrat nisem imel niti dovolj časa, da bi se prekrižal, ker me je prehitela s svojo idejo:
“Hočem majico Gilmore girls. Katero koli, samo, da je Gilmore girls.”
Vsedel sem se na kavč.
Vsedla se je zraven mene.
Pogledal sem jo z žalostnimi očmi in obupanim izrazom na obrazu.
Pobožala me je po licih.
“Kaj te muči, moj junak?”
“Srce, saj ne bo dovolj, če ti kupim samo majico Gilmore girls, ane”
“Kako to misliš – dovolj?”
“Mislim, a pričakuješ od mene še kaj zraven majice Gimore girls?”

Nasmejala se je z vso srčnostjo, ki jo premore. Navihano si je odmaknila lase tako, da je odkrila svoj dolg vrat. S stegnjenim kazalcem desne roke se je dotaknila konice mojega nosu in ga frcnila.
“Možek, možek,” je zmajevala z glavo in ob tem očitno uživala. “Hitro se učiš, bravo. Valda, da boš dodal še nekaj svojega.”

Še zmerom sedim na kavču. Sam. Brez žene ob meni in še zmerom brez ideje, kaj naj bo dopolnilno darilo. Čeprav … mogoče Manca in Shony?

 
comments powered by Disqus