S sosedom bi jo zaradi zvestobe skoraj fasala

S sosedom bi jo zaradi zvestobe skoraj fasala

  • Google Plus

Moja lepa žena, moj zaklad, orkester mojega življenja … ne, čakaj, orkester sem jaz, ker piham, vlečem, tolčem, moja draga je bolj dirigentka mojega življenja … skratka, moja ženka je nekega dne rdeča v obraz prisopihala domov. V vsaki roki je nosila po eno, tisto največjo, nakupovalno vrečko, polno živil. Vrečke je pustila pred pultom v kuhinji, stopila proti kavču, trebušno padla nanj in z obrazom v blazini zarenčala:
“Zakaj danes noben moški več ne priskoči ženski na pomoč!!”

Previdno sem se umaknil iz njenega videga in ročnega dosega ter se spravil prazniti vreče, ki jih je privlekla v stanovanje. Nisem je spraševal, kaj je mislila s tem. Vedel sem, da bo priletelo samo od sebe.

In tudi je.

“Pa so stali zraven mene pri blagajni!” se je leže na kavču obrnila na hrbet in zrla v strop. “Videli so, da sem imela dve veliki in polni vreči! In ne, nihče ni trznil, nihče se ni premaknil, nihče mi ni pomagal dvigniti vrečk, jih nesti do avta. Vse sem morala sama!” je zavila z očmi, se ponovno obrnila na trebuh in obraz zarila nazaj v blazino.

Ni še bilo konec. Ponovno se je obrnila na hrbet. Tokrat je pogledala proti meni. Najraje bi dvignil roke in zakričal “Nisem kriv!”, pa se od strahu nisem mogel premakniti.

“Daj mi povej, Kesar!” je tokrat že jezna bevsknila proti meni. “Kaj je z vami, moškimi!”
Naredil sem zaskrbljen obraz. Globoko sem vdihnil, izdihnil in počasi zmajal z glavo. V ta pogovor se ne pustim zvleči, pa če mi zagrozi z ukinitvijo seksa.

“Ko bi mi vsaj dali vrečke iz pulta blagajne v voziček,” je, ne da bi se kaj dosti ukvarjala z mano, nadaljevala svoj pohod. “Pravi moški so izumrli, Kesar. Ni jih več!”
Prikimal sem in še kar zlagal stvari iz vrečke. Tokrat sem čutil, da je povedala svoje. Lepotica je prišla do zaključka, da so pravi moški izumrli, to jo je zadovoljilo. Očitno tako zelo, da me je zlahka preslišala, ko sem jo zvečer prosil za dve minuti ljubezni.

Dogodek je odšel v pozabo. Do včeraj.

Na kavo in kostanj sta prišla čudovita soseda. Vsi štirje odrasli smo sedeli na terasi in se pogovarjali. Pogovor je tekel malo sem in malo tja, od nogometa do politike in nenazadnje aktualnih dogodkov, kot je bil sosedov nakup lesene kuhalnice za golaž v najbližjem Mercatorju.

“Stal sem pred blagajno,” je sosed pričel pripovedovati zgodbo, “v roki sem držal samo kuhalnico. In pred mano je stala ena mlada, huda mačka, z miničem do tu,” je pokazal z roko nekje tik pod svojo ritjo. In nadaljeval:
“Imela je poln voziček, tisti največji in najglobji voziček. Jaz pa samo kuhalnico v roki.”

Z robom očesa sem opazil, kako se je moja žena zdrznila. In sosedova prav tako.

“In ta mlada je zložila na trak cel voz robe,” je zaneseno nadaljeval, “in potem vso robo zmetala v štiri one ta velike vreče in vse te vreče dvignila in položila v voziček in voziček počasi potiskala proti izhodu. Res se mi je smilila,” je zaključil sosed in srknil kavo.

Moja bojevnica se je zravnala na stolu.

“In zakaj ji nisi pomagal?” Vprašanje je bilo izrečeno tiho in hladno kot jeklo.
Nehal sem dihati. Pa takšno srečo sva imela s temi sosedi. Kaj je moral razlagati to zgodbo. Jebala ga kuhalnica in golaž, ki sta ga kuhala. Lahko bi ga brez kuhalnice, dal bi jima svojo. Karkoli, da le ne bi bilo te zgodbe.

Sosed je pogledal svojo ženo in oba sta se zasmejala. Nato se je obrnil k moji najdražji.
“A si nora,” ji je rekel, “žena me je čakala pred avtom. Če bi ji pomagal, pa bi ji nesel one vreče v avto, bi me moja ubila! Kako naj ji razložim, da je ravno mlada punca potrebovala mojo pomoč, ne pa kakšna starejša gospa.”

Najboljša žena je pogledala v tla. Nato je pogledala mene.
“Mogoče so mi pa moški tam pri blagajni želeli pomagati,” je na dan priklicala svojo zgodbo, “pa so imeli zraven žene, ki bi bile ljubosumne, če bi mi pomagali.”
S sosedom sva oba prikimavala na polno.
“Kesar, oprosti,” mi je rekla, “oprosti, ker sem tako govorila o tistih moških. Nisem niti pomislila, da bi to lahko bil razlog.”

Tokrat se mi je zdelo, da moram stopiti na njeno stran.
“Ampak srce, vseeno imaš prav. Pravi moški bi ti moral pomagati, četudi je poročen in je žena kje blizu.”

Obraz ji je okamenel. Nagnila se je proti meni.
“Ti, Kesar, se kar drži tega, da pomagaš svoji ženi. Prav? In močno verjamem, da je v trgovini polno starih gospa in gospodov, ki potrebujejo pomoč. Prav? Da ti ne bi padlo na pamet, da bi pomagal kakšni lepi, mladi, seksi punci! Prav!?”

Oba s sosedom sva prikimala. Jaz, ker je govor bil namenjen meni, sosed, ker ga je njegova žena gledala prav tako od blizu, kot moja mene.

Nihče od naju ni ničesar rekel nazaj. Predvsem nisva mogla obljubiti, da se bova držala tega dogovora. Pa ne zato, ker bi naju mikalo pomagati mladim seksi bejbam. Ta del naju ni skrbel. Bolj naju je bolel on drug del. Stari gospe in gospodje. Ajde, pomagala bi jim zložiti robo v vrečke. Pomagala bi jim nesti vrečke iz trgovine do parkirnega mesta. A kaj hudiča, ko tile antikvariati v trgovino ne pridejo z avtom, ampak peš. A naj jim vrečke pustiva kar tam, pred vhodom v trgovino?

 
 
comments powered by Disqus