TAMARA VONTA: Politika porodi občutek nemoči in veliko jeze

TAMARA VONTA: Politika porodi občutek nemoči in veliko jeze Foto: Marko Kunst

  • Google Plus

 

Prijateljici sva že 30 let. Spoznali sva se prvi dan v gimanziji, ko me je prišla vprašat, koliko je ura.Od takrat je bila najina pot skupna na mnogo načinov. Skupaj sva študirali novinarstvo, skupaj delali na Kanalu A, na Pop tv, potem pa šli vsaka po svoji stezici. A samo poslovno.

Tamara Vonta je špricer. Nikogar ne pusti hladnega. Je občutljiva, vzkipljiva in zelo radovedna. Vedno ima rada, da se dogaja kaj novega. Bila je najmlajša voditeljica v informativnih oddajah, voditeljski sedež si je delila z legendarnim Matjažem Tankom, bila urednica oddaje 24 ur, čez noč zapustila medije in šla v politiko, kjer je delala kot državna sekretarka v vladi. In tudi od tam odšla. Tamaro je treba piti počasi. Če jo spiješ na dušek, se ti vrti.

Intervju, najin prvi, sva opravili po skypu, na peklensko vroče popoldne. Ena v Krškem, ena na Rakitni.

Tamara, zakaj si vzkipljiva?
Bolje bi bilo vprašati, kdaj sem vzikpljiva. Takšna sem, vedno sem takšna bila. Kolerik sem. Absolutno se da temu pomagati, veliko sem že naredila v tej smeri, popolnoma pa se tega ne da spremeniti, ne moreš iz okrogle omare narediti štirikotno ali pa vsaj zelo težko.

Očeta si izgubila, ko si imela komaj 7 let. Kdo je prevzel njegovo vlogo?
V bistvu nihče, mogoče v zgodnjem otroštvu dedek, v bistvu pa nihče.

Kakšen odnos pa imata z mami?
V bistvu je najin odnos zelo intenziven, zelo sva povezani, ampak tako, da se tega ne zavedava čisto. Sva povezani, kljub temu, da sva si zelo različni.

Kako pa sta povezani s hčerko Lano?
Mislim da, sva zelo povezani. Nikoli ne silim vanjo, ker potrebuje nekaj časa, da pretuhta, razmisli in potem pove. Včasih mi je zelo težko, ker bi rada, da mi kaj pove hitreje, ampak ne gre… moram počakati, pa pride k meni. Saj razumem, da mi ne pove vsega, saj je toliko stara (18 let), da mora nekaj stvari zadržati zase. A se mi zdi, da mi vseeno pove stvari, ki jo težijo. Tudi “hude” reči, ne glede na posledice.

Si zelo družabna, ljudje so radi s teboj v družbi.
Od majhnega sem bila družinski zabavljač, to se je od mene tudi pričakovalo.

Ampak za zabavljače velja, da so v svoji biti žalostni ljudje.
Vedno pravim, da brez velikih žalosti ni velikih veselij. Sem lahko zelo žalostna, pa tudi zelo vesela.

Zelo te je zaznamovala očetova smrt. Kako danes razmišljaš o njej?
Ne vem, mislim pa, da kot odrasel človek razmišljaš o teh stvareh razmišljaš nekoliko drugače, tudi o tem, kaj bi bilo, če se to ne bi zgodilo.  Zelo pozorno opazujem odnose med hčerkami in očeti, zelo uživam tudi doma, ko vidim ta odnos.

Komu si bolj podobna očetu ali mami?
Bolj očetu. Tudi on je bil zabavljač.

Stvari so se ti, ko si prišla na Pop tv, zelo hitro odvijati. Bila si mlada, bila si del najbolj gledane informativne oddaje pri nas. Kako si to občutila?
Nisem se ukvarjala s tem, stvari so kar prihajale, jaz sem jih tako sprejemala. Služba pa mi je bila pomembna, najpomembnejša. Biti na odprti sceni pa ne prinese le dobrega, prinese razgaljenje, kritike, ki se jih moraš naučiti “hendlati”. To, da si z vsem svojim bitjem na odprtem, vsi opazujejo, opazijo te na ulici, prepoznajo te, kar je lahko včasih zelo zoprno.

Po eni strani si dala svojo podobo na svetlo, skrbno pa zaprla svoj osebni svet. Je to tvoje ravnotežje?
Predvsem je to zaradi tega, ker nisem nikoli želela, da bi ljudje, ki jih imam rada, kakorkoli “trpeli” zaradi moje službe, ki je bila na očeh vsem.

Potem si čez noč šla v politiko. Kako to?
Nisem iskala lahkih poti, te me tudi nikoli niso našle. Ne glede na vse posledice, ki jih brez dvoma še danes čutim, ker sem bila v politiki, imam veliko globji, širši uvid na vse strani neba, kot marsikdo drug. Naj zveni naivno, a verjela sem, da se da kaj spremenit. To še vedno verjamem, le da moreš imeti  ob sebi veliko somišljenikov, pa čas mora biti pravi.

Ne bi bilo lažje, če vsega tega, kar veš, ne bi vedela?
Lažje bi bilo živeti v nevednosti, gotovo, tudi v zgodovini je bilo tako, da so politični sistemi stremeli k temu, da so ljudje živeli v nevednosti. Ampak nekdo vedno prištrli ven...

Kako te je politika izoblikovala?
Iz mene je izvabila nianse, ki mi niso všeč, pa ne gre za občutek moči, prav nasprotno, porodi občutek nemoči in predvsem zelo veliko jeze. Doživela sem  zelo veliko neodobravanja, zelo veliko sovražnosti. Nisem vedela, da lahko to doživiš, da to lahko doživiš od ljudi, ki te ne poznajo, da so lahko tako hudobni do tebe. To seveda izvabi cel kup obrambnih menahnizmov, ki včasih dajejo napačno podobo. To ni bil najbolj svet zame.

V nekaterih svojih pogledih sem brezkompromisna, v kar verjamem, verjamem do konca in nisem pripravljena popustiti, to pa v politiki ne gre. Kompromisi niso sicer nič slabega, ampak v politiki sklepaš gnile kompromise, ki so vezani na posameznike, ne pa na cilje družbe.

Si sklenila kakšno osebno prijateljstvo?
Nekaj sem jih. In z nekaterimi sem še vedno v stiku. Ampak to so takšni ljudje, kot jaz, to smo tisti, ki verjamemo v iste stvari in verjemi, da niso na zelo visokih položajih. Takšni ljudje ne pridejo tja.

Ko si imela 19 let si šla na sprejemne izpite za gledališko režijo, na AGRFT. S teboj sem šla in te čakala na Nazorjevi ulici. Eden od režiserjev v komisiji ti je rekel, da ti manjka ceste. Ti je še?
Mogoče zdaj ne več, ampak šele zdaj, ko sem odrasla. Oder, ki ga živim, je malo drugačen od gledališkega. Gre pa v mojem življenju za različne variacije na isto temo. Izberemo pot ali pa nam je izbrana. Če prisluhnimo sebi, gremo slej ko prej po pravi poti. Resda nisem gledališka režiserka, a oder je tu. Ves čas.”

Si pisateljica, imaš pesniško izbirko, voditeljica, političarka, skrbiš za živali, aktivna si v lokalni skupnosti… če bi živela v tujini, bi bila gotovo uspešna in bogata.

Samo, kaj pa sta uspeh in bogastvo? Včasih si zelo želim, da bi bila rojena nekje drugje, ampak sem rojena tu in splet okoliščin je hotel, da nisem premogla dovolj poguma, da bi šla drugam. Veliko sem o tem razmišljala, včasih so zunanji dejavniki močnejši od hrepenenj, delaš tisto, kar znaš, delaš tisto, kar je prav in skušaš biti pri tem naboljši.

Zanimivo se mi zdi, da se zdaj veliko govori o nepotrebnosti družboslovja/družboslovcev, kar sem jaz po izobrazbi in duši. Sem brala, da je bila podobna klima v prednacistični Nemčiji (in širše), v času razmahnjenega tehnološkega razvoja, povzdigovanja narovoslovja in potiskanja družboslovja v stransko vlogo, številni (tudi sama) so prepričani, da se je prav zaradi te klime Hitler laže zavihtel na oblast. Ne bi si upala biti tako ozka v teh kritikah družboslovja. Ravno danes sem na Mladinini spletni strani brala, kako je Habermas kritiziral Angelo Merkel in napisala na tviter, da bi me bilo pošteno sram, če bi me grajal Habermas. (Jurgen Habermas, nemški filozof in sociolog, op.a.)

Kaj pa počneš danes?
Mislim, da zdaj malo stojim na križišču in razmišljam, kaj bi. Mojega osnovega poklica, ker živim v Sloveniji, ne morem več realizirati, ne glede na to, kako dobra ali slaba sem bila in ne glede na to, kako bogate izkušnje imam. Kot Marko Radmilović, sedim v močvirju in razmišljam. “ (Marko Radmilović: Zapisi iz močvirja, op. a.)

Česa pa se v medijih bojijo, da te ne povabijo znova medse?
Neobjektivnosti, kar je itak bullshit.

Kaj pa si želiš delati?
Želim si biti povezovalni člen. Tudi v lokalni skupnosti. Smešno je, veš, ko delaš na televiziji, si mali bog, ko pa si doma, si eden od… in je vse drugače.

Zelo rada delam z mladimi, s študenti, delim svoje znanje in izkušnje, le tako lahko narediš korak naprej. In strastno verjamem v pravico. Hlapec Jernej in njegova pravica, evo, v to verjamem. In temu bom sledila.

Za konec ti bom postavila nekaj kratkih vprašanj znanega ameriškega voditelja pogovornih oddaj.

 

Katera je tvoja najljubša beseda? Srce.

Katera je tvoja najljubša žival? Muca.

Kateri je tvoj najljubši kraj na svetu? Srce.

Kaj ti predstavlja glasba? Nekaj najlepšega na svetu.

Koga imaš najraje? Svojo hčerko.

Kaj boš, ko boš velika? Igralka.

 

 

 

 

comments powered by Disqus